Pretekli vikend sem imel cel kup plezalnih ciljev. No, če preskočim vse telefonske klice in usklajevanja, se je nazadnje končalo tako, da sta Miha in Janez planirala iti pogledat smer Golo Sonce (VII-/IV-V, 300m) v južni steni Skute, pa sta potrebovala še enega za “backup”, ker je Miha prejšnji večer štihnilo v križu. Ajajaj, tko mlad, pa tko zdelan :)). Tako sem hitro sprejel njuno povabilo na turo; če ne drugega, me je korenito prepričal (glede na moja običajna vstajanja za v hribe relativno pozen) odhod iz Škofje Loke ob 6. uri zjutraj.
Po vožnji in kofetu se nekaj čez 7. uro le znajdemo V Koncu, kjer je pločevine za izvoz, vendar vseeno na najvišjem parkirišču uhvatimo prazno parkirišče. Ko potegnem iz avta moj dodobra natovorjen 35L rukzak, me Janez samo debelo pogleda; sam sem sklepal, da bomo po plezanju v Skuti sestopili nazaj pod steno, tako da sem nameraval Virensovo smer splezati s tavelkim rukzakom, za Golo Sonce pa sem v rukzaku imel stlačen mali, 15L nahrbtnik.
Janez me modro poduči, da bomo sestopali čez Žmavcarje. Mislim si, da pa sedmice v hribih morda res ne bi plezal s težkim rukzakom na hrbtu, tako da vso robo za cel dan natlačim v mali 15L nahrbtniček. Na tem mestu se moram opravičiti vsem bralcem tegale zapisa, saj je v avtu moral žal ostati tudi fotoaparat, tako da je razlog za slabe fotke moj telefon :(.
Seveda je hoditi v breg s tako majno “malhico” na hrbtu povsem nov svet zame, ampak še vseeno švicam kot nilski konj, saj Janez ne skopari s tempom. V uri in pol dosežemo vznožje Kogla, in komaj imam čas pogledati naokrog (prvič sem v Koglu), ko v 4 (se mi zdi) bliskovitih raztežajih poletimo čez Virensovo smer (IV/III, 160m). Luštna smer, super skala, navrtani štanti… V Kogel bo vsekakor treba še kdaj, upam, da že to jesen…
Sledi še kake pol ure hoje, da dosežemo vznožje južne stene Skute. Smer Golo Sonce se začne v levem delu kompaktnih belih plošč, nekoliko levo od vstopa v Zajedo Skute. Po lahkem svetu dosežemo plošče, pred katerimi se navežemo, in že nas pričaka prvi raztežaj, s VI- ocenjena prečka. Čeprav se sliši precej strašljivo, je skala res prvovrstna, tako da noben nima posebnih problemov. Je pa vsekakor lažje biti drugi v navezi, saj z Mihom enoumno določiva Janeza, da pleza naprej on, njemu pa je tako ali tako zoprno plezati kot drugi v navezi. Volk sit, koza cela, kaj še hočeš :). Ne vem, ali smo zadeli smer ali ne, vendar nam je prečka vzela cel raztežaj in pol (v steni je itak gora svedrovcev, tako da ne veš, a si čisto prav ali ne).
No, ko prispemo pod detajl smeri, vemo, da smo v pravilni smeri. Previsna poč/zajeda se bohoti nad nami, in čeprav od spodaj izgleda relativno “lahka”, Janezovo rukanje, ko pleza naprej, napoveduje ravno obratno sliko. Na srečo je detajl opremljen z nekaj klini in svedrovcem, tako da si dobro varovan. Se je pa treba dobro pomatrati! Z Mihom nama je seveda kot druga v navezi precej lažje, in ker gre za previs, sva hitro na sledečem štantu (sej veste, previse se mora plezat hitro!).
Kot pravijo drugi zapisi na internetu, je sledeč raztežaj res poezija – navpične plate, kjer imaš vedno ravno dovolj za prijeti, da je stvar splezljiva, skala pa je absolutno nora. Sledi še lažji raztežaj šodra, nato pa še pokončen kamin, ki je tudi prava poslastica, in smeri imamo praktično v žepu. Vsi smo kar navdušeni – ne prepleza človek vsak dan take lepotice! Nad kaminom se kaj kmalu razvežemo in po policah umaknemo levo, kjer ujamemo letno pot na vrh Skute.
Sestop mimo novega bivaka je ravno tako ekspresen – čez Žmavcarje se da izdatno “švercati” po meliščih, tako da smo po dobri uri in pol nazaj pri avtu. Krasno izkoriščen dan!