Belač-Zupan v Šitah

V Šitah sem enkrat že plezal, natančneje dve leti nazaj v družbi Janeza. V teh dveh letih sem marsikaj pozabil, vsekakor pa mi je v spominu ostala fantastična skala in neverjetna izpostavljenost. Zaradi slabe vremenske napovedi za prihodnji teden se odločim, da izkoristim dan dopusta, ko pa so za hribe take idealne razmere (kar mi zmanjša število preostalih dopustnih dni do konca leta na 2, aaaa). Z Mihom sva se nekako potiho usklajevala že tekom tedna. Obadva imava cel šopek skupnih ciljev, vendar jaz precej direktno predlagam smer Belač-Zupan (V, 500m) v Šitah. Letos sem dodobra uplezan, in želel bi si preplezati kaj bolj “napetega” in pokončnega.

Miha se seveda strinja, in oblikujeva še bolj drzen bojni načrt: z bicikli bova prekolesarila pot do doma v Tamarju, nato pa hop na lastne noge proti steni. No, ta plan se je izkazal za nekaj izredno dobrodošlega, in stvar bom prav rad ponavljal tudi v prihodnje, kadarkoli bo dostop obsegal kako tako dolgočasno makadamsko cesto, kot je tista iz Planice v Tamar. Ob 4 štartava iz Škofje Loke, in po drvenju v Planico po 40 minutah kolesarjenja že loviva sapo pred domom v Tamarju, po uri pa pol pa se znajdeva pod steno!

Smer Belač-Zupan premaga strmali severne stene Šit po desni strani, in potem, ko se obadva olajšava odvečnega tovora (beri: skočiva za drevo), žreb določi Miha za prvi raztežaj. Kot so pisali že drugi, je Mihelič v opisu smeri zamenjal oceni prvih dveh raztežajev; tako ne mine deset minut, ko Miha doseže siten previs in že bemti, kako mora vse neogret plezati pošteno petico! Ah ja, težki prvi cugi, ko si še ves jutranje brljav in neogret so vedno zabavni :).

Spodnja tretjina smeri mi je bila vsekakor najbolj fantastičen del ture. Zaradi izpostavljenosti in pokončnosti stene smer veliko vijuga, tako da si sledijo raztežaji prečk in strmih zajed, kjer pogosto “šlataš” petice. Po začetnem “ogrevanju” sva z Mihom začela uživati, in ker je orientacija relativno enostavna, smer pa nabita kot se zagre, nama čas hitro mineva ob atletskem plezanju v res kompaktni skali. No, povsem brez težav le ne gre – meni uspe eno izmed zajed zapustiti prezgodaj v težavno plato, medtem ko Miha nekoliko višje nadaljuje v napačno od dveh zajed, tako da sva obadva imela tudi nekaj “napsihirane” plezarije, kjer je bilo varovanje bolj skopo :).

V srednjem delu poti sva v bistvu sledila klinom, dokler nisva dosegla gladkega grabna, ki naju je pripeljal do lažjega sveta. Tu sva kar malo izgubila stik s skico, ampak sva nekako sledila nosu, nato pa predvsem lažjemu terenu levo od grabna, dokler se nisva povzpela pod izstopne zajede. Ta del ni tako nabit, ker je lažji, pa sva prav tako sem in tja naletela na kak klin. Seveda je lažjega sveta malo, in po plezanju čez čudovit sistem izstopnih zajed se znajdeva pred zadnjo dilemo: ali slediti originalni smeri do vrha, ali “uiti” iz stene po prečki v desno. No, sva kar obadva sklepčna, da ne bova rinila v krušljivo skalo originalne smeri, ki jo celo Mihelič odsvetuje, tako da se razveževa in v solidni skali (plezaš neko dvojko) preplezava še tistih zadnjih 60 višincev do vrha Šit.

Po 8 urah plezanja paše sonce, še bolj pa sendvič in nekaj cukra! Obema se smeji, saj sva preplezala res lepo smer, hkrati pa nama 10€ v rukzaku ter kolesa v gmajni pri domu v Tamarju zagotavljajo, da bo pot navzdol v bistvu precej udobna, saj nama ne uide radler in spust s kolesom nazaj v Planico.

Spust s Šit sploh ni pretirano težak (ne vem, zakaj se mi je 2 leti nazaj zdel bolj zoprn), vzpon nazaj na Jalovško škrbino po izgubljeni višini pa je tudi po 2 letih še vedno zoprn. No, po še kaki uri hoje sva nazaj pri domu v Tamarju, kjer je seveda hidracija obvezna, nato pa naju pričaka še finale super dneva: divji spust do Planice. Ne vem, a sva ga res tako tišala, ampak zdelo se mi je, da sva od doma v Tamarju pa do Planice rabila pičlih 5 minut…


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja