Boomer’s Requiem

Kot bi trenil se je naše škotsko dopustovanje bližalo koncu, in tako smo se še v trdi temi v nedeljo zbudili v zadnji plezalni dan na Škotskem. Ker je Miloš dan poprej suvereno dejal, da si bo vzel zadnji dan frej, da bo spočit za nočno vožnjo nazaj v Edinburgh, smo ostali z Matjažem in Janezom sami, da si splaniramo izlet za zadnji dan. Bodimo neizvirni in pojdimo še enkrat pod Ben Nevis, kaj pa drugega!

Zopet se vzpenjamo proti koči CIC, in zopet v nastajajočem dnevu (tokrat še zadnjič) občudujemo občutek razsežnosti, ki jih ponuja Škotska. Lepo vreme je za konec vikenda pripeljalo velik delež ljudi, in že od daleč vidimo, da se iz koče CIC več skupinic ljudi odpravlja proti ostenju Orion in Tower Ridge. V ostenju na naši desni pa zaenkrat ne vidimo nobenega, in hitro se strinjamo, da pojdemo pogledat v smer, ki je pritegnila našo pozornost že v vodničku – Boomer’s Requiem (V, 5). Nekje pri slapovih se opremimo, nato pa nas čaka dolga prečnica v desno, kjer končno zavijemo v vstopno grapo naše smeri. Prvi strmejši sneg, ki je trd kot beton, splezamo kar nenavezani, nato pa Janez zopet izžreba vodstvo za detajl smeri. 15 minut krampanja po strmem snego-ledu in 4 ledne vijake kasneje se z Matjažem radostno zapodiva za njim, in pričakajo naju enkratne razmere.

Ko prispeva z Matjažem na štant, predlagam, da se zamenjamo v vodstvu, da bo vsak splezal vsaj nekaj smeri kot prvi v navezi. Tako me doleti v vodstvu nekoliko položnejši sledeči raztežaj, ki pa je po svoje ravno tako delikaten, saj je povsod snegoled, ki mu ne zaupam povsem ne s cepini ne z lednimi vijaki. Na vrhu strmega odstavka komaj najdem ustrezen led za sidrišče. Ko povarujem “sotrpina”, se zopet zamenjamo, in tokrat Matjaž potegne raztežaj pod ledno svečo, v kateri najdemo še praktično nov Petzl Laser vijak (nova serija!). Sledi prečka v desno, še eno sidrišče (kjer je en dan prej nekdo položil kabel, if you know what I mean…), ter zanimiv kombiniran izstop v lažji svet. Tam se razvežemo, in v prijetni plezariji po trdem škripavčku se znajdemo na vrhu zahodnega predvrha Ben Nevisa. Čeprav se na vrhu ne mudimo dolgo, nas zajame oblak, in doživimo tisto, kar je predmet svaril v vseh vodničkih. Plato Ben Nevisa je v slabi vidljivosti res ena sama snežna ravnina.

Toda Janez potegne iz žepa GPS, in prav “po frajersko”, poiščemo sestopno pot, in po nekaj 100 izgubljenih metrih pridemo pod oblak, kjer je vidljivost spet normalna.

Zadnji večer je, tako kot vedno ob odhodu domov, kar malo žalosten. Takoj po vrnitvi spakiramo, povečerjamo, ter si pripravimo zajtrk in malico za drugi dan, ko bomo morali že ob 2. zjutraj vstati in kreniti na pot. V lokalnem pubu nato gremo še na zadnji pint lokalnega piva, in ni dolgo, ko vsi kar malo otožno popadamo v postelje.

Ne bom govoril za ostale, se je pa meni izlet res globoko vtisnil v spomin. Škotska je tako spokojna, tako dostopna, tako prijazna, in tako lepa (sploh pozimi), da srčno upam, da me bo še kdaj zaneslo v čudovite kraje pod Ben Nevisom. Po možnosti čimprej!


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja