Relativno lepo napoved sva z Jakom izkoristila za obisk Bavškega Grintavca. Na to goro sem si želel povzpeti že nekaj časa, pa je vedno prišlo na vrsto kaj drugega. Pretekli teden je sončno vreme dalo nekaj upanja, da je kaj snega že skopnelo, vendar si z Jakom ne delava utvar in rutinsko v nahrbtnik vrževa dereze in cepin. Že sredi noči kreneva iz Železnikov, in ko se naredi dan, začneva z vzponom iz kraja Soča ob istoimenski reki. V dolini že veje pomladna sapica – ob Soči je vse pozelenelo, na cesti sem in tja že srečaš kakega turista, veter pa še vedno prinaša mrzel zrak iz višav.

Čedna stezica je sprva mojstrsko speljana skozi značilen trentarski gozd, in mimo prijetnih planin se vzpenjava, dokler se kar naenkrat ne znajdeva visoko nad dolino Soče, kjer se teren nekoliko vzravna. Pred seboj zagledava nedavno obnovljeno lovsko kočo, kjer si nadeneva vetrovki, saj nama v prešvicane hrbte veje mrzel veter. Žal se vreme kisa, in vse naokrog je oblačno, pot navzgor pa je tudi neobetavna, saj je vršni del Bavškega Grintavca v oblaku.

Od lovske koče bolj kot ne slediva nosu, oz. drugače povedano – sem in tja naletiva na markacije, sicer pa je smer vzpona dovolj očitna, da nama ne dela težav. Nekje nad 2000m prvič stopiva na sneg, in z vsakim nadaljnim metrom se snežna meja malodane eksponentno krepi. Sneg je sicer mehak, strmina pa nikakršna, tako da zimske opreme sploh ne uporabljava. Ko prispeva do velikih snežišč, kjer morajo biti poleti prostrana melišča, doseževa oblak, in vidljivost pade na res poraznih 20m. Vrh nama nič kaj ne diši več, tako da zadovoljna z osvojeno višino začneva s sestopom.

Pri lovski koči si privoščiva malico, nato pa v hitrem tempu sestopiva nazaj v dolino. Bolj, ko se voziva nazaj proti domu, lepše je vreme – najprej s soncem obsijan Bovec, nato čudoviti Most na Soči, kjer si privoščiva kosilo, ko pa prideva do domačih logov (beri: Železniki), pa je nebo že skoraj jasno. Ker sva tam relativno zgodaj, se odločiva, da skočiva še na Ratitovec. Jaka me popelje po lokalni poti čez Špičke, ki nama ponudi prav veličastne razglede nad precej bolj jasno Sorško polje in Ljubljansko kotlino.

V Škofjo Loko prispem nekje okrog 7. ure zvečer. Lepega vremena enostavno še nimam dovolj, tako da skočim še na Križno Goro, kjer ujamem sončni zahod. Po najboljšem točenem Unionu v Škofji Loki (Mihol) me ob 11h odreže kot keks.

Galerija slik