Mala Lojtrca, via Bulfoni-D’Eredità

Lepo soboto smo z Matejo, Špelo in Milošem preživeli v hribih. Z Milošem sva prejšnji večer ponočevala, tako da je štart ob 6. zjutraj iz Kranja dobro pripomogel k temu, da sva se vsaj za silo naspala – jaz pravzaprav kar dobro, Miloš pa malo manj :). Vremenska napoved je na vzhodu Italije obetala solidno vreme, in z Milošem sva že med tednom dorekla smer, ki jo kanimo plezati – eno zadnjih “železnih klasik” v Belih vodah, ki jih še nisva šla – Bulfoni D’Eredita (IV+/III) v Mali Lojtrci.

Špela in Mateja sta tokrat prvič na pravi hribovski plezalski turi, in pri avtu si tako prerazporedimo opremo po rukzakih, nato pa v prav zložnem tempu začnemo z vzponom proti dolini Belega potoka. Avtomobilov je na parkirišču kar nekaj, tako da nas kar malo skrbi, vendar se po dveh urah olajšano zazremo v strme pečine in vidimo, da je “naša” smer brez plezalcev. Z izjemo Diretissime v Visoki Polici so sicer stene kar mokre, vendar najdemo tolažbo vsaj v tem, da je sosednja smer Ive-Piemonte (kjer so, kot smo kasneje izvedeli, plezali matičarji) videti precej bolj namočena. Na vstopu v smer naletimo na obtolčena očala in odprto čutaro, kar sicer ni najbolj obetajoč znak, vendar vsaj vemo, da smo na pravem mestu :).

Miloša in Špelo doleti čast, da zaplezata kot prva naveza, za njima pa v steno švigneva jaz in Mateja. Ker sta prvič v hribih, imata punci precej dela z iztikanjem metuljev, krajšanjem sistemov, daleč najbolj pa ju zaposli izbijanje klinov; ne pomaga, da je smer v “lažjih” raztežajih precej neopremljena, tako da z Milošem zabijeva kar nekaj klinov. No, na vrhu smeri je situacija že precej boljša, saj sta punci z vsakim preplezanim metrom bolj suvereni.

Strahovi, da bo stena popolnoma mokra, se hitro razblinijo – edin siten del je v izrazitem kaminu, ki pa ga prav kmalu zapustimo v res lepo, izpostavljeno prečko proti desni, da dosežemo zgornji del stene. Ta je vsem ostal v najlepšem spominu – tri raztežaje uživamo v zmerni naklonini in odlični skali, ki nudi številne možnosti varovanja. Sicer smo (po kasnejšem ogledu skice) tu zašli iz smeri nekoliko preveč v desno, vendar smo ravno tako naleteli na klin ali dva, ter v plezanju dosegli vrh, kar je konec koncev najpomembnejše. Z majhnega vrha nas čaka še kratek abzajl, nato pa v nekoliko vetrovnem vremenu še sestop nazaj do pod stene.

Pot navzdol mine brez posebnosti, smo pa vsi (no, bom govoril zase – sem pa vsaj jaz) precej utrujen/i. Prva tura sezone je sicer odlično uspela, saj smo ves čas spremljali, kako zoprni oblaki visijo na Mangartu in Jalovcu. Nazajgrede uštopamo še Majo iz AO Matica, ki rabi prevoz nazaj v Slovenijo, res krasen dan pa zaključimo ob pivu in dobesedno gurmanskih burgerjih v Kranju na bazenu.


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja