S Kekcem se v petek pozno popoldan precej na hitro zmeniva za plezarijo. Ker je taka čudna vremenska napoved, Janez predlaga relativno kratko smer Via Sylvia (VI+, 200m) v Košutnikovem turnu. Jutranja kava ob 7h v Kranju še mine v spokojni jutranji milini brez oblačka, ko pa parkirava na planini Dolga Njiva, pa na nebu že začenjajo nastajati oblaki. V konkretni vročini zagrizeva v strmo pot, ki naju po uri in pol (in 3dl predvsem mojega znoja) pripelje na vrh Košutnikovega turna.
Napraviva se za plezanje, in že dirkava navzdol po ferati pod steno. Čaka naju še zoprno melišče, nakar doseževa vstop v smer. Prvi raztežaj (III) splezava kar nenavezana, nato pa naju že pričaka prvi nekoliko težji raztežaj. Oblaki se podijo sem in tja okrog vrhov grebena Košute, vendar sva jim kar hvaležna, saj je na soncu res pasje vroče.
Janez nato napade pokončne raztežaje smeri (VI – VI+ – VI), in jih brez problema spleza. Tudi sam sem navdušen – prehodi po kompaktnih belih ploščah so lepi in polni dobrih prijemov, le sem in tja moraš stopiti v plato in narediti kak malo bolj tehničen gib levo-desno. Noben gib ni pretežak, navrtano pa je tudi zgledno (ne ravno po frikovsko, vendar dovolj na gosto v težjih delih, da je glava kolikor toliko pomirjena). Žal sam ne uživam v plezanju, saj me skrbijo napovedane vročinske nevihte.
No, pa sva zaradi hitrega plezanja že nekaj pred 1. uro na vrhu smeri, in vesela, da sva se izognila vremenskim nevšečnostim, jo našpičiva navzdol proti avtu. Dan se vsaj pri meni izteče prav simpatično – pir v Tržiču, mehiška košta v Kranju in nazadnje skok v še relativno frišno selško Soro.
Galerija slik
