Sonce in veter v Dabarcih

Mesec: maj. Leto: 2016. Plezanje: ničelno. V enem meni najljubših mesecev je plezanje zopet zletelo na stranski tir, saj smo se vročično pripravljali na izpite za naziv alpinist. A nič ne de, trud se je splačal, tako da sva si z Milošem za nagrado izposlovala vikend-pobeg na morje. Ker sva obadva slišala toliko dobrega o Dabarskih Kukovih, je bila izbira na dlani – Miloš rezervira apartma v Karlobagu, in v petek po službi z Miloševo raketo dobesedno vzletiva proti Velebitu.

IMG_4779.jpg IMG_4784.jpg IMG_4787.jpg IMG_4793.jpg IMG_4797.jpg

Prvi dan sva navdušena – vreme se zjasni, sam dostop z morja navzgor proti Dabarcem pa je tudi fantastičen, sploh če imaš avto, s katerim lahko stisneš dobre pospeške v breg! Ko se znajdeva na parkirišču pri Dabarcih naju sicer kar malo zmrazi, in to zaradi dveh razlogov: prvič, ker je res mraz, saj vleče močna burja, drugič pa zato, ker je parkiranih že lepo število jeklenih konjičkov. Levo ostenje (Agin Kuk/Kuk od Korita/Visibaba) je delovalo samotno, in brez razmišljanja se zapodiva proti gruči smeri, ki se nahajajo le-tam. Vodnički imajo različne ocene, in zapodiva se v prvo linijo svedrovcev, ki jo najdeva. Izkaže se, da zaplezava v smer Zima bochina (6b+). Prvi cug me v vodstvu dodobra ogreje, saj je takoj potrebno uporabiti kaminsko tehniko. Drugi cug postreže s še bolj kaminsko “zabavo”, in v Milošu vzbuja neke posebne občutke, predvsem zato, ker ima na nogah neke nove Scarpine plezalke, ki so namenjene začetnikom. Stvar tudi na ostri Dabarski skali ne prime pet posto, in Miloš se ob pogostih kletvicah dobesedno preročka čez sicer zanimiv raztežaj. Sledita 2 položnejša raztežaja, kjer pravzaprav zalutava v drugo smer, Vamos a la plaja (6b+), kjer naju na koncu pričaka 6b detajl, ki mi ga uspe splezati prosto. Zmerej pomaga, če misliš, da plezaš 5c in nimaš dejanske skice smeri :).

IMG_4802.jpg IMG_4806.jpg IMG_4809.jpg IMG_4813.jpg

Abzajl je bila zgodba zase, saj nama v močnem vetru vsakič štrik odpihne v tri krasne. Pod steno se odžejava, in odločiva, da se zapodiva še v smer Altweibersommer (5c), ki sva jo opazovala že iz prejšnje smeri. Vstop faliva, saj se zapodiva v gozdnato grapo, ki naju pripelje pod drugi cug prejšnje smeri – Vamos a la plaja. Raztežaj sicer izgleda naravnost fantastično, in Miloš me prepriča, da se zapodim vanj. Po nekaj metrih mi ni žal, saj je plezarija res fantastična, in ko obadva nasmejana splezava raztežaj, enostavno odabzajlava nazaj do sidrišča, kjer prečiva desno v dejansko smer Altweibersommer. Tudi ta smer je lepa, s strmimi, vendar prijemov bogatimi odseki. Tudi tukaj nama spust po vrvi vzame verjetno več kot plezanje samo, saj je veter res neumoren.

IMG_4829.jpg IMG_4832.jpg IMG_4836.jpg IMG_4841.jpg IMG_4842.jpg

Prijetno utrujena se odpeljeva nazaj dol v Karlobag in izkoristiva bližino morja – sladoled, pivo in noge v slani morski vodi so balzam za še tako zdelanega plezalca!

IMG_4845.jpg IMG_4847.jpg IMG_4855.jpg IMG_4858.jpg

Drugi dan se zbudiva v še bolj jasno in mirno jutro. Vreme se je očitno stabiliziralo, kar da slutiti, da bo dan bolj vroč in nevetroven. Po podobnem dostopu kot dan poprej se odločiva, da greva pogledat v “THE” steno področja, Rujičin Kuk, kjer zopet srečava že nekaj navez. Vredno omembe je, da se je le nekaj mesecev nazaj v steni zgodil velik podor, in del dostopa poteka po pravcatem razdejanju narave, kjer pod steno prečiš “frišno” melišče, ki je pod seboj dobesedno zmlelo gozd, nekaj smeri, ki so potekale pod podorom, pa je trenutno prepovedano plezati. Navkljub številčni množici plezalcev se na srečo pod smerjo La figlia del Capitano (5c) znajdeva nekaj minut pred ostalimi navezami, in Miloš se hitro zapodi v brežine. Prvi raztežaj naju ogreje, sledita dve prečki, ki nista nič posebnega, zadnje dva raztežaja pa sta prav tako lepa. Med plezanjem me s sosednje stene pozdravi Gres, s katerim sva lani skupaj delala izpit za alpinista.

IMG_4859.jpg IMG_4864.jpg IMG_4867.jpg IMG_4871.jpg IMG_4875.jpg

Odločiva se, da še nimava dovolj, zato se zapodiva še v “lahko” dostopno smer Tempo Vulcan (6a), ki ima vstop dobesedno 20m nad najinim avtom. Prvi cug napadem jaz, in v detajlu (5c) prav suvereno padem, ko mi ne uspe prenesti teže in zajamati sicer res lepe poke. Čez nekaj trenutkov se nato sprehodim čez detajl kot da ne bi bilo nič. Miloša pričaka 6a prečka v desno, ki jo spleza precej bolj suvereno kot jaz prvi raztežaj. Sledita še 2 raztežaja štiric, ki ju splezava kar v enem, cca. 65m dolgem raztežaju. Sestop si začiniva, tako kot si znava samo midva z Milošem: namesto, da bi sestopila po pešpoti, Miloš s seboj nima čevljev, tako da abzajlava. Že pri prvem, 65m abzajlu se nama zatakne štrik, in na polovici vrvi povarujem Miloša, ki mora še enkrat splezati tretji raztežaj, da osvobodi vrv. Zadnji abzajl, ki gre dobesedno po luftu do podna, nama tudi uspe zamočiti, ko se ena polovica vrvi ravno na sredi zafeclja, in potrebnih je dobrih 5 minut odvozlavanja, da konca vrvi dosežeta dno.

IMG_4876.jpg IMG_4882.jpg IMG_4884.jpg IMG_4885.jpg

No, pa vsemu navkljub pod steno pade šapka, galoni vode, za finale pa domov oddrviva po jadranski magistrali z obveznim postankom v Senju na ribji plošči za dve osebi. Dabarci so zakon!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja