Z Janezom in Milošem smo se že vnaprej zmenili, da bomo v sredo vzeli dopust in šli splezat kaj lepega v hribe. Vremenska napoved je obljubljala lep, ne prevroč dan brez vročinskih neviht, in med tednom med številnimi predlogi z vseh 3 strani skupaj izberemo željeni cilj – Vzhodni steber/Ogrin-Župančič, IV, 600m – v princesi Martuljka, Široki peči. Ker se zavedamo, da bo dan dolg in naporen, zjutraj ne odlašamo, in po prevozu iz Kranja že ob 5h zjutraj pričnemo s hojo proti krnici za Akom. Pot po gozdu v prebujajočem se dnevu mine relativno hitro, in iz krnice se usmerimo direktno proti desni grapi, ki se počasi vzpenja proti zatrepu med Široko pečjo in Škrnatarico visoko zgoraj. V grapi nas že zelo zgodaj pričaka sneg, ki je v jutranjem hladu še temu primernu trd.
Ker vemo, da grapa ni pretirano strma, si na noge nataknemo “ta mestne dereze”, in prav hitro (v primerjavi s scenarijem, ko v grapi ni snega) smo pod prvim, razmočenim skokom, preko katerega splezamo levo ven iz grape. Zagozdeni balvan v grapi, ki je v kopnem vedno tako siten, je globoko pod snegom, in nam ne povzroča nobenih težav. Sledi še nekaj vzpenjanja po razdrobljenem svetu in še nekaj snežiščem, in po treh urah dostopa smo pod vstopom v našo smer, ki se nahaja kakih 20m desno od skoka, ki “straži” vstop v krnico Amfiteater. Prva tretjina smeri – 5 raztežajev – pripade meni, in ves jutranje trd se zapodim v brežine. Ko od spodaj gledaš smer, je potek relativno jasen (vsaj, če gledaš staro skico za smer in odlično fotko Albina Simoniča), opazili pa smo, tako kot predhodniki, da je Miheličeva skica precej zgrešena.
Sicer mi navigacija gre odlično, saj v vsakem raztežaju naletim na nekaj klinov, ter urejena sidrišča. Zmedem se šele na koncu “moje izmene”, ko nisem prepričan, kje točno moramo prečiti nazaj v desno. Janez popravi to napako, sledi eni izmed večih polic v desno, ter nas pripelje nazaj v smer, ki se po še enem raztežaju zapodi direktno v izrazito zajedo v sredini Vzhodnega stebra. Mihelič sicer pravi, da bi morali plezati po razu desno od zajede, vendar je zajeda relativno enostavna, nič pretirano podrta (kot omenja Mihelič), pa še sem in tja naletimo na kline, tako da se je prav lepo držimo. No, po nekaj raztežajih le-te zmanjka, in na vrsti je Miloš za zadnji del smeri.
Tudi tega mu uspe lepo najti – sprva plezamo en raztežaj po precej podrtem svetu navzgor (neka III), nato pa Miloš zavije nekaj metrov v levo in se čez strm, rumen skokec (ki pa vsebuje povsem solidno skalo), kjer najdemo 2 klina povzpne v svet, ki se le začne polagati. Sledi še en raztežaj po podrtem svetu, kjer zadnjo strmo prepreko pretentamo po prehodu nekaj metrov levo od izrazite votline (2 klina), nakar se kar naenkrat znajdemo na grebenu Široke peči. Ob pogledu na uro smo kar malo zaprepadeni – plezali smo debelih 8 ur! Na srečo smo štartali dovolj zgodaj, tako da si na vrhu privoščimo sproščeno malico.
Pot navzdol nas sprva vodi po “poševni polici” proti desni, in po kakih 20 minutah previdnega sestopanja po našodranih, navzdol obrnjenih policah smo v Amfiteatru. Po snegu se spustimo vse do skoka, ki ga poabzajlamo, in znajdemo se nazaj pri vstopu v smer. Sestop nazaj do avta je nato zgolj še formalnost, in z vsakim prehojenim metrom smo bolj utrujeni. Pri avtu nas tako po 15 urah na nogah pričaka hladilna torba, polna dobrot, in sestradani planemo po domačem štrudlu in Schweppesu.
Galerija slik
