“Šit, je zabasan. Ti, kva pa če bi obrnila pa šla na šiht?” “Ne ne, dej tapru poklič še dežurnega prognostika..” DRIN, DRIN, DRIN… Nihče se ne javi. “Ok, sekundo… ok, arso pravi da bo pretežno jasno z majhno verjetnostjo neviht.” “Ma dej, pol pa žrebejva ane.” Matevž skrije skalo v eno roko, in jaz prav neslavno izžrebam pobeg nazaj v dolino, v povprečno službeno sredo. “Ej, kva pa če vseen zarineva?” Nekako tako je zgledal najin jutranji pogovor, ko sva z Matevžem ob 6 zjutraj stala pod steno Štajerske Rinke. Oblaki so se že od štarta v temi pod Okrešljem podili čez nebo, in ravno, ko sva prisopihala pod steno, so vrhove Ojstrice in Mrzle Gore že začele božati koprenaste meglice.
Gre za klasično jutranjo dilemo, ki je vsaj pri meni prisotna na večino turah – vsaj tistih, kjer imaš do le-te nekaj strahospoštovanja; tisto moraliziranje pod vstopom v steno, ali iti ali ne iti, in (skoraj) vedno identičen zaključek – sej nisi iz cukra, valda da gremo! Kakorkoli že – z Matevžom sva imela Direktno smer v Štajerski Rinki (VI-, A0) na seznamu želja že lep čas, in zgolj ne najbolj obetavna radarska slika padavin naju je prisilila, da sva iz Kranja štartala že ob nehumani 3. uri zjutraj, da bi prehitela napovedane vročinske nevihte. V nadaljevanju je pri ekspresnem dostopu pod smer trpel predvsem Matevž, saj je v avtu v Kranju pozabil štumfe, in po neuspešnem fehtanju na parkirišču je bil prisiljen, da na gole noge obuje gojzarje in zagrize v strmino!
Pod vstopom v prvi raztežaj, prislonjen stebriček, naju pričaka kar široko snežišče, in ker nimava nobene zimske opreme, namesto po originalnem vstopu zaplezava naravnost navzgor po stebru, kjer naju pričaka nekoliko bolj podrta skala. Ampak nič ne de, saj sva po 10m že v smeri. Drugi raztežaj pripade meni, in veselo se zapodim v 60m dolg raztežaj, ki ponuja odlično, kompaktno zajedo. Sledi še en dolg raztežaj poplezavanja po nekoliko lažjem svetu, in že sva pred zadnjim raztežajem pred detajlem smeri. Tokrat imam srečo z raztežaji, in po dveh naravnost odličnih vzporednih zajedah, ki ponujata strmo, izpostavljeno plezarijo v dobri skali se znajdem na ozki polički pred slovito prečko, ki naju bo popeljala ven iz črnih previsov nad nama.
Medtem, ko fotografiram Matevža, ki počasi pleza za menoj, sem deležen konstantnih kapljic s kamnite strehe nad seboj, kar pa je na srečo edina mokrota, na katero ta dan naletiva v smeri. Vreme sicer ni najbolj obetavno, saj je več kot polovico časa okrog stene oblak, tako da imava vidljivosti okrog sebe dobrih 10 metrov. Matevž se pošali, da plezava kot slavni Joža Čop – če nama kje manjka stopov, se kar malo nasloniva na meglo, pa gre :). No, šalo na stran, izpostavljena, težavna prečka v levo je obema v eno samo veselje, saj z rokami vselej najdeš dober grif, za noge pa je tudi poskrbljeno. Res lep raztežaj s fantastično izpostavljenostjo!
Čaka naju še prečka v levo, prečka v desno, ter lažji kamin do ravnih plošč, ki zaznamujejo srednji del stene v Štajerski Rinki. Po predhodnem posvetovanju s kolegi (in pa nesigurnem vremenu) se brez pomislekov odločiva za izstop iz stene s prečenjem po policah levo. Izstop do roba stene sicer ni tako enostaven, kot bi si kdo mislil, saj kak raztežaj neke II-III-ke plezava nenavezana, nakar se za polovico dolžine vrvi zavoljo varnosti še naveževa. Verjetno sicer nisva zalutala, saj je klinov precej, skala pa je tudi spraskana s strani derez. Na robu stene je presenečenje – izstopiva namreč dobesedno na planinsko pot!
Privoščiva si instantno glukozno injekcijo – Haribo bonbone – nato pa se v hitrem tempu spustiva nazaj do Okrešlja preko Turskega žleba, ter nazaj dol v dolino, kjer si seveda privoščiva zasluženo pijačo. Čaka naju sicer še najbolj neprijeten del poti – vožnja čez Pavličevo in Jezersko sedlo nazaj proti Kranju. Medtem, ko Matevž izkorišča položaj sovoznika (=spi kot top), sam pri sebi podoživljam plezalske užitke iz preplezane smeri. Direktna je res klasika, ki bi jo priporočil vsakomur, ki je domač v peticah – ima namreč vse atribute, ki jih imamo radi pri plezanju: dobro skalo, zgledno izpostavljenost, ter bogato opremljenost s klini. Sam pejte!
Galerija slik
