Z Evo sva se že nekaj časa menila za kako skupno turo v hribih. Glede na, letos klasično, nestanovitno vremensko napoved, sem predlagal smer Jennyris/Jennyno poč (V+, 300m) v Košutnikovem turnu. Smer sem imel ogledano že nekaj časa, in ker sem v tisti steni že precej plezal, sem dobro vedel približno koliko časa bova potrebovala za vzpon. Vseeno se odločiva za zgodnji štart, in nekaj čez 6. že začneva z vzponom proti steni od koče Koschutahaus. Navkljub več avtomobilom pri koči prisopihava pod steno sama, in cel dan ne vidiva okrog sebe nobenega drugega plezalca, le nekaj skupin ljudi se povzpne po ferati na vrh.
Kar malo sem že pozabil, kako lepa je vstopna prečka; tudi Eva je navdušena, in od tretjega raztežaja dalje suvereno plezava cug-cug. Po prečki naju pričaka nekaj šodra, nakar se znajdeva pod glavnim vodilom najine smeri, izrazito zajedo, ki se jo vidi že iz doline. Eva suvereno pofajta kar težaven raztežaj z oceno V+, mene pa nato pričaka morda še lepši cug, cca. 45m dolga nebeška lojtra po odlični skali z oceno V. Po tem cukru od plezanja se znajdeva na lažjem, izredno kompaktnem razu/grebenu, ki do vrha z izjemo majhnega skokca ne preseže več ocene II. Nekaj časa plezava še navezana, nato pa se razveževa.
Na vrhu naju navkljub slabi vremenski napovedi pričaka klasično poletno sonce, in privoščiva si malico (pa, itak, Haribo bonbone). Sestop po ferati in melišču je itak ekspresen, in kot bi trenil sva nazaj pri rukzakih na meliščih pod steno.
Obema se je, jasno, najtežji zdel raztežaj z oceno V+, ki pa je na srečo relativno kratek, in čisto solidno navrtan; sej veste, po hribovsk. S seboj sva imela komplet metuljev, ki pa sva jih uporabljala zelo malo; v peticah jih sicer lahko vtakneš za vmesno varovanje med svedrovci, na vršnem grebenu pa ni velike potrebe po njih. Bom pa rekel, da mi je nesporna lepotica Košutnikovega turna še vedno Ostlicher Nordkantenpfeiler – res, da je smer za pol ocene lažja, vendar se mi je zdela še lepša kot Jennyris.
Galerija slik
