Poletje je le prispelo v popolnem razmahu, in celo vremenski bogovi se sem in tja usmilijo nas ubogih zemljanov, ter ponudijo za konec tedna vreme, ki dovoljuje obisk velikih sten v naših veličastnih gorah. Z Milošem sva hitro istega mnenja, da je potrebno tak lep vikend pošteno izkoristiti, in ko Milošu pošljem moj seznam predlaganih smeri, v kaki uri prileti nazaj sms s kratkim in jedrnatim besedilom: “Kar v steber bova šla :)”.
Hudičev steber je mogočen stolp v severnem ostenju Prisojnika, ki sicer od daleč (z vršiške ceste) izgleda kot monoliten del gore – dejansko moraš prispeti pod njegovo vznožje (no, ali pa na njegov vrh), da vidiš, da gre za samostojno gmoto v veličastni divjini Prisojnika. Priznam, da sva obadva z Milošem imela do stebra kar nekaj strahospoštovanja – navkljub ne pretirani oceni (V-) z vršiške ceste te namreč ta stražar gorske divjine prav mrko odbija s svojo temno kamnino in vrtoglavimi prepadi (vsaj tako se zdi). Ko začneva googlati o informacijah o smeri, se situacija še poslabša, saj bereva o raznoraznih lutanjih, težki orientaciji, mnogo težjemu plezanju kot je na skici, ipd.
Preskočimo na vrh preplezane smeri, da ne odženemo še kakega potencialnega snubca z negativizmom – z Milošem sva mnenja, da je Hudičev steber ena najlepših petic, če ne kar najlepša, kar sva jih plezala v naših gorah!! Spodnji del smeri je fantastičen, detajli ponujajo čvrsto belo kamnino v izredni izpostavljenosti, opremljenost smeri je vzorna (kline sva v celi smeri zabijala le sem in tja za sidrišča…), po lažjem delu (ajde, priznam, da je tam bilo malo naloženo, ampak pač, naši hribi, sej veste) pa prispeš na čudovit razglednik – zeleno glavo, od koder je možen umik iz smeri desno v Hanzovo ferato.
Zgornji del je sicer v primerjavi s spodnjim delom res nekoliko slabši, vendar ne zaostaja veliko! Pristop do pod kamina nudi zopet odlično skalo, le v kaminu sva – tako kot marsikatera naveza pred nama – prezgodaj ušla ven na levo. Za ponavljalce: v kaminu sva kakih 10m nad prvo zagozdeno 100-kilogramsko skalo uredila sidrišče v odurni, blatni skali (sidrišče je že bilo tam), nad sidriščem pa sva kar takoj zavila levo (cca. 2m levo, praktično samo ven iz kamina), kjer naju je pričakala plata, prekinjena s plitkimi poklinami. Očitno je sicer bilo, da nisva prva, ki sva to zgrešila, saj se je videlo nekaj ušes klinov ter celo rjast svedrovec. Vsekakor pa je zadeva verjetno težja, kot če bi smer plezal po kaminu (sam sem pri svedrovcu pridno uporabljal A0, vesel pa sem bil tudi, da sem imel za pasom metulje, ki so pomagali, da je bila psiha na mestu, ko sem se vlekel gor po nekoliko slabših prijemih).
Izstop/umik v levo je dejansko potrebno storiti šele raztežaj višje, ko splezaš v široko, nagruščano kotanjo (verjetno široko kakih 10m), kjer pot naprej po kaminu zares zgleda odurna. Zadnji del smeri nama sicer tudi uspe zgrešiti – Miloš ne gre dovolj v levo, in po nekaj metrih ta pravega šodra mu uspe ujeti zajedico, ki naju v res fantastičnem pakleniškem plezanju (dejansko plezaš po neverjetno kompaktnih hrapavih žlebičih) pripelje na vrh stebra kakih 5m desno od slovitega originalnega izstopa iz smeri. Zaradi res lepe plezarije se ne sekirava preveč, in na vrhu sledi malica, selfie ter – sedaj že ponarodela – šapka/bula/pest. S časom sva tudi zadovoljna, saj sva navkljub nekaj orientacijskim težavam smer splezala v 7 urah in pol.
Edini grenak priokus je morda sestop – oz. vsaj zgornji del Hanzove poti, kjer prečiš neskončna melišča; sicer je na najino veliko srečo sneg ravno dovolj skopnel, da sva lahko vse izpostavljene, strme prečnice nekako pregoljufala (skozi robno zev/po skali), vendar je vseeno od naju terjal precej časa in previdnosti. Nižje doli sicer Hanzova pot postane izredno lepa in slikovita. Zaposli naju le še snežišče pod vstopom v smer, kjer je snega še mnogo, in ker sva v supergah, sva prisiljena, da jaz z edinim cepinom počasi napredujem in dolbem stope v trd sneg.
Aja, še tole – večina spletnih opisov ima prav, da je Miheličeva skica slaba – midva sva našla tole avstrijsko skico, in lahko rečeva le – kapo dol gospodu, ki je zrisal to čudo od skice (in pa Aljažu Anderletu, da jo je našel), saj naju je (skoraj) brez zagat vodila direktno na vrh smeri!
Galerija slik
