Grindelwald in Eiger

Glede na to, da sva bila z Markotom v regiji, je bil ogled Eigerja pač nujna postaja. Pa čeprav bi lahko šla na tak lep dan tudi kam plezat. Pa čeprav je pod Eigerjem čisto preveč turistov, ki nimajo pojma, zakaj se pri vsej stvari sploh gre. Pa čeprav te Švicarji oskubijo na vsaki točki potovanja.

IMG_5551.jpg IMG_5559.jpg IMG_5562.jpg

Eiger (3970m) je gora, ki jo na plezalskem blogu res ni potrebno razlagati. Pa vendar, za tiste posebneže, ki berete moj blog in niste plezalci – Eiger se dviga nad mondenim smučarskim središčem Grindelwald. Glede na to, da ne dosega magične številke 4000m nadmorske višine, se boste morda vprašali, kaj je tako posebnega na njem? Odgovor se skriva v njegovi 1800m severni steni (najvišja stena v Evropskih Alpah), ki je globoko zakoreninjena v alpinistično zgodovino. Stene se drži zlovešč vzdevek mordwand, saj je vzela življenja več kot 64 ljudi, odkar so jo prvič preplezali leta 1938.

IMG_5563.jpg IMG_5566.jpg IMG_5568.jpg IMG_5573.jpg

Z Markotom sva se odpeljala v mondeno turistično mestece Grindelwald, kjer te že parkirna hiša v osrčju mesta udari po denarnici; pa sva si rekla, greva do vznožja Eigerja, pa nej bo kar hoče! Pol ure, in 112 frankov lažja, se znajdeva na zobati železnici, ki naju v množici predvsem azijskih turistov počasi ziba proti srednji postaji železnice po imenu Kleine Scheidegg. Postaja se nahaja na travnatem grebenu, ki loči dolini Grindelwalda in Wengena. S postaje se vzpneva naprej po travnatih vesinah vse navzgor proti robu ledenika, ki se nahaja med Eigerjem in Monchom.

IMG_5574.jpg IMG_5592.jpg IMG_5594.jpg IMG_5595.jpg

Pri zgornji postaji sedežnice se na levo odcepi planinska pot, ki ji slediva stran od gruče turistov, in ob poti naju kmalu presenetijo v živo skalo vklesane spominske plošče, ki govorijo številčne žalostne zgodbe, ki so se odvijale v Eigerjevi steni. Po kakih 15 minutah se znajdeva na prostranem razgledišču, od koder imaš Eigerjevo severno steno kot na dlani. Mare muhasto pripomne, kdaj gremo zarint, da sploh ne zgleda težko :). Vzameva si čas in poiščeva najbolj znano linijo v steni, slovito smer iz leta 1938, ter vse v zgodovino vklesane detajle, kot so Hinterstoisserjeva prečka, bivak smrti, prečka bogov in beli pajek.

IMG_5596.jpg IMG_5601.jpg IMG_5603.jpg IMG_5604.jpg

Eigerjeva stena sestoji iz apnenca, tako kot naši hribi. Za razliko od večine sten v Centralnih Alpah, ki so grajene iz granita, je apnenec topen v vodi – to pomeni, da je mnogo bolj podvržen elementom, in Eigerjeva stena je dandanes najbolj nevarna ravno zaradi skalnih podorov, ki se v njej dogajajo non-stop. Za razliko od leta 1938, ko so steno preplezali sredi poletja, se danes osrednji del Eigerjeve stene pleza samo še pozimi, ko mraz vsaj približno drži skupaj gnil apnenec, in je vse skupaj nekoliko bolj varno.

IMG_5609.jpg IMG_5611.jpg IMG_5615.jpg IMG_5640.jpg

Moram reči, da je občutek pod steno res neprijeten – res je, da ima stena zlovešč sloves, sploh, če si prebral kako knjigo na to temo – vendar bi rekel, da bi bila tudi brez tega predznanja izkušnja podobna. V majhnega človeka namrež zre mrko, črno obzidje, ki mu ni in ni konca, ter te še konkavno obdaja, da imaš občutek, kot da res ne moreš ubežati. Brr! Da si priveževa duši in utopiva strahove, si na postaji privoščiva pir, potem pa je čas, da se počasi vrneva v najino malo domovanje v šotoru in čakava na izboljšanje vremena, da lahko greva spet kaj plezat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja