Na lepo, sončno nedeljo smo se z Evo in Primožem odpravili Bohinjskim koncem naproti. Sneg, ki je zapadel kak teden prej, je v jesenskem soncu že dodobra skopnel, in kar vedel sem, da bodo bohinjske planine prava destinacija za jesensko romantiko :). Porumenelo drevje, nizko sonce, lepi razgledi na skalne julijske očake ter še vedno toplo sonce so razlog, da mi je na nek način jesen skoraj najlepši del leta v gorah – če ne drugega s fotografskega vidika. Tudi občutki so sproščeni, saj za resno plezarijo vsaj pri meni ni več motivacije, in hlad v severnih stenah je odličen izgovor za to :).
No, ko se pripeljemo do planine Blato je občutek vse prej kot romantičen, saj je parkirišče nabito polno. Srečamo Janeza, ki pove, da gre PD Kranj na Rušnato glavo. Aha, torej se moramo usmeriti v drugo smer :). Odločimo se za redko obiskano dolinico Za Kopico, ki je ukleščena med grebena Zelnaric in Tičaric na eni strani, ter Voglov na drugi strani. Do planine Dedno polje še srečamo nekaj ljudi, ko pa zavijemo v dolino, pa ostanemo sami. Dolina za Kopico je res slikovita, in nedvomno najlepša prav v jesenskem času. Vzpenjamo se mimo številnih kraških vrtač dokler ne dosežemo sedelca Vrata/Vratca, kjer razgrnemo zemljevid in poiščemo vse bližnje vršace.
Sledi zagotovo najlepši del ture – po grebenu Zelnaric se usmerimo nazaj v smer Bohinja. Sprva nas pot vodi do vrha ene izmed Zelnaric, od koder se nam odprejo veličastni razgledi na Veliko špičje in Komno, kaj kmalu pa pod seboj zagledamo tudi jezero Ledvička. Njegova temno zelena voda je fantastičen kontrast porumenelemu drevju, ki sicer prekriva dolino Triglavskih jezer. Pot se nato vije gor in dol po grebenu, in kmalu uzremo tudi Dvojno jezero ter Kočo pri Triglavskih jezerih, ki je te dni že zaprta in ne prejema številčnega obiska.
Ko dosežemo vrh Kopice, smo malo zmedeni – pot po grebenu naprej deluje izredno strma, tako da se strinjamo, da gremo okrog; ko zagledamo Kopico v njeni pravi luči vidimo, da je bila odločitev pametna, saj je južni del Kopice ena sama previsna zapora, grajena iz neverjetno čvrste skale. Še zadnjič naredimo postanek na grebenski rezi ter uživamo v razgledih, nato pa mimo Tičaric sestopimo do planine Ovčarije.
Nadaljujemo v smeri planine Viševnik, ki nas prijetno preseneti – vsi smo na tej planini prvič, in gre za res slikovito, lepo ohranjeno planino, ki je tesno ukleščena med gozdove in travnike roba nad Bohinjskim jezerom. Čaka nas še pohod nazaj proti planini Vogar, kjer se načudimo breznu ob poti (Brezno pri gamsovi glavici) ter debeli odeji oblakov, ki prekriva dolino =). Ljudje sploh ne vedo, kaj zamujajo tu v višavah!
Od Vogarja se po cesti vrnemo nazaj do planine Blato. Na izletu smo obredli večji del bohinjskih planin, izpustili smo le planino v Lazu ter vzhodneje ležeče planine (Krstenica, Grintovica, pokljuške planine). Predvsem za Laz nam je sicer iskreno žal, saj se počutimo kar malo krive, da smo zapostavili našo najbolj domačo planino :). Hec, hec.
Dan se zaključi v Radovljici, kjer se vsi prav po kraljevsko napokamo.
Galerija slik
