Bohinjski Julijci v jeseneki preobleki

Na lepo, sončno nedeljo smo se z Evo in Primožem odpravili Bohinjskim koncem naproti. Sneg, ki je zapadel kak teden prej, je v jesenskem soncu že dodobra skopnel, in kar vedel sem, da bodo bohinjske planine prava destinacija za jesensko romantiko :). Porumenelo drevje, nizko sonce, lepi razgledi na skalne julijske očake ter še vedno toplo sonce so razlog, da mi je na nek način jesen skoraj najlepši del leta v gorah – če ne drugega s fotografskega vidika. Tudi občutki so sproščeni, saj za resno plezarijo vsaj pri meni ni več motivacije, in hlad v severnih stenah je odličen izgovor za to :).

IMG_6848.jpg IMG_6851.jpg IMG_6858.jpg IMG_6861.jpg IMG_6864.jpg IMG_6866.jpg

No, ko se pripeljemo do planine Blato je občutek vse prej kot romantičen, saj je parkirišče nabito polno. Srečamo Janeza, ki pove, da gre PD Kranj na Rušnato glavo. Aha, torej se moramo usmeriti v drugo smer :). Odločimo se za redko obiskano dolinico Za Kopico, ki je ukleščena med grebena Zelnaric in Tičaric na eni strani, ter Voglov na drugi strani. Do planine Dedno polje še srečamo nekaj ljudi, ko pa zavijemo v dolino, pa ostanemo sami. Dolina za Kopico je res slikovita, in nedvomno najlepša prav v jesenskem času. Vzpenjamo se mimo številnih kraških vrtač dokler ne dosežemo sedelca Vrata/Vratca, kjer razgrnemo zemljevid in poiščemo vse bližnje vršace.

IMG_6867.jpg IMG_6873.jpg IMG_6876.jpg IMG_6882.jpg IMG_6884.jpg IMG_6886.jpg

Sledi zagotovo najlepši del ture – po grebenu Zelnaric se usmerimo nazaj v smer Bohinja. Sprva nas pot vodi do vrha ene izmed Zelnaric, od koder se nam odprejo veličastni razgledi na Veliko špičje in Komno, kaj kmalu pa pod seboj zagledamo tudi jezero Ledvička. Njegova temno zelena voda je fantastičen kontrast porumenelemu drevju, ki sicer prekriva dolino Triglavskih jezer. Pot se nato vije gor in dol po grebenu, in kmalu uzremo tudi Dvojno jezero ter Kočo pri Triglavskih jezerih, ki je te dni že zaprta in ne prejema številčnega obiska.

IMG_6888.jpg IMG_6891.jpg IMG_6898.jpg IMG_6900.jpg IMG_6902.jpg IMG_6903.jpg IMG_6904.jpg

Ko dosežemo vrh Kopice, smo malo zmedeni – pot po grebenu naprej deluje izredno strma, tako da se strinjamo, da gremo okrog; ko zagledamo Kopico v njeni pravi luči vidimo, da je bila odločitev pametna, saj je južni del Kopice ena sama previsna zapora, grajena iz neverjetno čvrste skale. Še zadnjič naredimo postanek na grebenski rezi ter uživamo v razgledih, nato pa mimo Tičaric sestopimo do planine Ovčarije.

IMG_6906.jpg IMG_6913.jpg IMG_6920.jpg IMG_6924.jpg IMG_6928.jpg IMG_6929.jpg IMG_6931.jpg

Nadaljujemo v smeri planine Viševnik, ki nas prijetno preseneti – vsi smo na tej planini prvič, in gre za res slikovito, lepo ohranjeno planino, ki je tesno ukleščena med gozdove in travnike roba nad Bohinjskim jezerom. Čaka nas še pohod nazaj proti planini Vogar, kjer se načudimo breznu ob poti (Brezno pri gamsovi glavici) ter debeli odeji oblakov, ki prekriva dolino =). Ljudje sploh ne vedo, kaj zamujajo tu v višavah!

IMG_6935.jpg IMG_6937.jpg IMG_6938.jpg IMG_6942.jpg IMG_6945.jpg IMG_6947.jpg IMG_6951.jpg

Od Vogarja se po cesti vrnemo nazaj do planine Blato. Na izletu smo obredli večji del bohinjskih planin, izpustili smo le planino v Lazu ter vzhodneje ležeče planine (Krstenica, Grintovica, pokljuške planine). Predvsem za Laz nam je sicer iskreno žal, saj se počutimo kar malo krive, da smo zapostavili našo najbolj domačo planino :). Hec, hec.

IMG_6957.jpg IMG_6961.jpg IMG_6963.jpg IMG_6967.jpg IMG_6972.jpg IMG_6977.jpg IMG_6982.jpg

Dan se zaključi v Radovljici, kjer se vsi prav po kraljevsko napokamo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja