V začetku oktobra je prišlo na ferajn vabilo za tradicionalni Zbor alpinistov. Ker sem letos tudi sam uspešno pridobil naziv alpinist, sem se seveda kanil udeležiti žura ter prejeti zasluženo diplomo :). Letos je bil žur organiziran na oblačno soboto v Kamniški Bistrici, tako da je bil logičen plan, da se prej gre nekam v hribe. Z Evo, Polono in Primožem smo se zmenili, da gremo plezat v Staničev vrh, saj je vremenska napoved bila tako-tako.
Zjutraj že med vožnjo pogledujemo naokrog in precej žalostno strmimo v moker gozd, ki nas obkroža ob vožnji proti Jermanci. Na parkirišču se hitro odločimo, da bo skala zelo verjetno precej mokra. Alternativa – iz rukzakov zmečemo plezalno robo, in z lahkotnejšimi rukzaki bruhnemo proti Repovem kotu. Vsi trije kolegi so prvič v tem koncu Kamniških Alp, in navdušeni so nad samotnostjo in lepoto te skrite alpske dolinice, stisnjene med južno steno Planjave in prelepim grebenom Zeleniških špic. Sprva se vreme še kar drži, ko pa se začnemo vzpenjati višje proti Srebrnemu sedlu, pa se dvignemo do meje oblakov, in na Srebrnem sedlu vidljivost pade na nivo klasične megle. Na srečo je snega toliko malo, da lahko sledimo markirani planinski poti, ki nas v dobre pol ure pripelje na vrh Planjave.
Na vrhu Planjave imamo srečo – smo ravno na zgornji meji oblakov, in uspe nam ujeti nekaj razgledov in prejeti več kot potrebnega sonca. Sestop nas vodi po shojeni poti na Kamniško sedlo. Skrbelo nas je, da nas bo oviral sneg, vendar je dovolj mehak, da ne predstavlja nobene težave. V gosti megli se z nosovi skoraj zaletimo v kočo na Kamniškem sedlu, in čas je za čajček! Prijetna debata in toplina koče sta krivi, da se tam zadržimo kar lep kos časa, vendar je nazadnje le čas, da se odpravimo nazaj v dolino. Spust mine brez posebnosti, in okrog 3. ure popoldne smo že nazaj dol pri koči v Kamniški Bistrici. Privoščimo si golaž, nato pa moji trije sotrpini odidejo nazaj proti Škofji Loki.
Sam ostanem s svojim karavanom, in ker me boli glava (po hribih je to pri meni kar klasika…), si v avtu naštimam vse za spat in počijem vse do 7. ure zvečer, ko se začne program. Sledilo je zanimivo predavanje korenine Radota Kočevarja, uradni krst novopečenih alpinistov, nato pa nor žur do jutranjih ur ob spremljavi odličnih San Di Ego, ki so vsekakor zaslužni, da je žur vsem udeležencem ostal v res dobrem spominu, saj so fantje prešpilali cel venček evergreenov ter (pomojem) krepko presegli planirano časovnico.
Zjutraj smo seveda vsi trpeli za krepko obliko mucka, tako da smo se v dopoldnevu počasi odpeljali na kofe, potem pa domov spat!
Galerija slik
