Napoved za še eno oktobrsko soboto je bila dobra, in z Milošem nisva preveč razmišljala kam iti. Za cilj si izbereva prvakinjo zahodnih Karavank, Kepo. Ker še nihče od naju ni bil gor. In ker lahko zjutraj malo pospiva :). Ne prav zgodnji štart iz meglenega Kranja je precej nevzpodbuden, vendar se nama nekje pri Tržiču svet obrne na glavo, saj iz meglenega obroča kar naenkrat posije sonce, in odprejo se nama čudoviti pogledi na pobeljene hribe.

Po neuspešnem iskanju gozdne ceste v Belci se enostavno obrneva in odločiva, da bova rajši štartala iz gozdne ceste nad Dovjim. Sprva naju pot vodi debelo uro po gozdu, nato pa se usmeriva levo proti (kar se nama zdi) Kepi. Pot preide v sneg, in le-ta je zoprno zmehčan, tako da si sam nataknem gamaše, medtem ko Miloš vztraja brez njih :). Kmalu se vzpneva na tako višino, da naju ogrne oblak, in vidljivost pade na kakih 10 metrov. Pot lahko pod snegom le slutiva, vendar nama navigacija odlično uspeva, saj se kar naenkrat znajdeva pred skalno grapo, kjer naletiva na jeklenice. Nekje tukaj se odločiva, da nima ravno smisla nadaljevati – nihče ni poteh koncih še nikoli hodil (tudi poleti ne), pa tudi v tem oblaku se nihče ne sekira, če vrha ne bova dosegla.

No, vseeno se po grebenu desno od naju vzpneva na bližnji vrh (predvidevam, da gre za vrh Gubno). Za pot nazaj vzameva v roke cepine, in kmalu se znajdeva nazaj pod mejo oblakov, kjer se nama zopet prikažejo razgledi na zgornjesavsko dolino, pa tudi proti Triglavu, ki je ravno tako obdan z oblaki.

Z Milošem se strinjava, da sva sicer imela vseeno super izlet, navkljub slabemu vremenu pa se nama zdaj dobro sanja, kakšna je pot do Kepe.

Galerija slik