Zadnji dan najine škotske dogodivščine je bil nenadoma pred nama. Kam iti na zadnji dan? Ja nič, spet v hribe ane :). Ker sva postala že prava eksperta v vremenskih napovedih, izvrtava podatek, da bo na zahodnem delu otoka vreme nekoliko prijaznejše kot na vzhodu. Tokrat štartava še nekoliko bolj zgodaj, saj se popoldne vreme kvari. Zaradi tega nama prijazna gostiteljica pripravi gromozanske “lunch packe”, ki jih komaj stlačiva v rukzak in so čisto preveč za poldnevno turo, ki jo imava pred seboj.
Z avtobusa stopiva v Pirnmillu, skrajno majhni vasici na zahodni obali otoka Arran. Vasica premore šolo, gostilno ter nekaj deset hiš, ki se že stoletja upirajo vztrajnim vetrovom na otoku. Pot naju pelje po močvirnatem gozdu v sotesko bližnje rečice, ki se ob vasi Pirnmill zliva v morje. Kmalu se znajdeva na močvirnatem platoju, nad katerim v ozadju kraljuje hribovit greben, ki sva si ga zadala za cilj. Tokratna tura ne sledi nobeni stezi, in kar zelo čez palec se usmeriva proti najbolj levemu vrhu v grebenu. Sprva se presneto trudiva, da bi iskala manj močvirnato zemljo in čuvala gojzarje, vendar se kmalu vdava – vsak korak se za nekaj centimetrov pogrezne v močvirnato rušo praktično kjerkoli stopiš :). Šele višje gori, ko se začneva vzpenjati proti grebenski rezi, se tla počasi osušijo in postanejo bolj skalnata.
Na grebenu se nama odprejo razgledi proti najvišjem delu otoka v okolici vrha Goatfell, in zadovoljna ugotoviva, da je tam vse zabasano in verjetno tudi dežuje. Na grebenu sicer zoprno piha, tako da si nadeneva jakni in začneva z grebenskim prečenjem. To naju sprva vodi po položnem, širokem grebenu, nato pa se kmalu začneva vzpenjati proti najvišjemu vrhu grebena. Tam preideva v nekoliko bolj skalnat svet, ki mu slediva vse, dokler ne opraviva nekakšnega polmeseca in se greben začne spuščati nazaj navzdol, proti potočku, kjer sva nekaj ur poprej začela z najinim pohodom.
Da se posloviva od Škotske, se v vasici usmeriva v Lighthouse Restaurant, in naročiva tipično škotsko košto – fish & chips ter cottage pie. Ko se udobno najeva, naju čaka še prijetno izležavanje, ker morava počakati, da mimo pripelje avtobus. Le-ta naju dostavi nazaj v B&B, in drug dan je čas za odhod domov. Špela gre nazaj v Slovenijo, mene pa čaka še 2 dni konference v Londonu…
Galerija slik
