Da ne bi ves čas hodila samo po hribih, sva za ponedeljek izbrala drugačen cilj: pohajkovanje po zahodni obali otoka Arran. Z avtobusom sva se najprej zapeljala do edinega večjega naselja na zahodni obali otoka po imenu Blackwaterfoot. Seveda večje naselje v tem primeru pomeni nekoliko večjo vasico. Od tam sva kar takoj zavila na peščeno plažo in začela hoditi proti severu.
Kmalu sva zapustila peščeno plažo in dosegla travnat pas. Pot naju je vodila mimo zanimivih klifov, kjer se seveda pleza, vendar lokacija očitno ni pretirano popularna, saj ta dan ni bilo na vidiku nobenega plezalca. Kak kilometer kasneje se pot vzpne proti skalnatim klifom, kjer v naju z desne nenadoma zazija velikanska luknja v skali. Tako sva prispela do precej slavne kraljeve jame (King’s cave), za katero nekateri verjamejo, da je bila začasno bivališče škotskega kralja Roberta de Bruce-a. Kaj naj rečem, če si navajen Postojnske in Škocjanske jame, se ti večino ostalih stvari zdi malo dolgočasnih :).
Po dobro utrjeni poti se odpraviva naprej proti severovzhodu, dokler ne trčiva ob cesto, ki se po zahodni obali vije proti severu otoka. Najin drug cilj je obroč obredno postavljenih skal, poimenovan Machrie Moor. Pravzaprav se bolje sliši po angleško, Machrie Moor Standing Stones. Kot drugje po Otoku so bile skale (predvidevajo) namenjene verskim ritualom. Hecno je, da se nahajajo na privatnem zemljišču velike ovčje farme, tako da je dostop urejen po kolovozu, kjer te obkrožajo tropi značilnih škotskih ovac. Špela se močno trudi, da bi se ji kakšna ovčka pustila pobožati, pa nobena ni za akcijo :). Skale (v resnici gre za ostanke 3 različnih obročev, vendar je eden izrazito bolj ohranjen od ostalih) se sicer niti podrazno ne morejo primerjati z nekim Stonehenge-om, vendar sva za razliko tukaj s Špelo skoraj sama.
Ko se naveličava skal, slediva cesti proti severu otoka naprej. Nekje vmes naletiva na res pristno lokalno gostilno, kjer sva obadva dobila občutek, kot da se že 100 let ni nič spremenilo. Čeprav je mraz, si privoščiva domač sladoled iz mleka lokalnih krav ki je naravnost odličen. Da nama zagon, da prehodiva še kako miljo proti severu po dolgočasni atlantski obali, medtem ko svetloba dneva počasi jenja. Sam sem na koncu dneva kar zmatran – moram priznati, da je hoja po obali pogosto bolj naporna kot pa grizenje kolen v breg!
Galerija slik
