Nekje v začektu oktobra me je Sara vprašala, če bi šel za krompirjeve počitnice z njo v Paklenico. V natempiranem jesenskem času (služba, prehladi, žurke, ni da ni) sem samo na hitro odgovoril, da ja. Fast-forward nekaj tednov kasneje – po službi v petek v družbi Sare, Nine, Mitje in Roka drvimo in sekamo ovinke po Gorjancih na poti v Paklenico. Prvi pit stop je neznana oštarija nekje na dolenjskem, kjer se počutimo kot tujci, ko vstopimo v lokal in nas vseh 25 lokalcev za šankom firbčno pogleda izpod čela češ “mater, spet so se eni ljubljančani izgubili”. Rok sicer hitro prebije led, in po obilni kmečki pojedini smo s kelnarjem že ta pravi bestiči.
V Paklo prispemo v poznih večernih urah in Sara nam je tokrat zrihtala enkraten apartma za odličnih 8€ na noč. Tam spoznamo še Tanjo, Tamaro, Barbaro in Marko, in ker se ne poznamo se druženje zavleče vse do 3. ure zjutraj… Naslednji dan se zbudimo v sončno jutro, in prav ležerno pofruštkamo in se odpravimo v kanjon, kjer je dobesedno pol Slovenije. Nina in Mitja zavijeta po svoje, mi pa navkljub taki gužvi najdemo smer Trik (5a, 125m) v Stupu brez navez!
Sara napade pakleniško skalo; sledi ji Barbara, nato pa midva z Rokom. Rok je prvič v Paklenici, pa tudi pleza ne pretirano dolgo, ampak se mu vidi, da mu plezanje leži, saj v izpostavljenosti in lepi plezariji uživa še bolj kot jaz :). Smer Trik se vije do vrha Stupa in se sem in tja križa s Šaleško, ki sem jo že 2x plezal, tako da mi je teren dobro znan. Na vrhu Stupa se Sara in Barbara odločita, da bo čas za sestop, jaz pa prepričam (no, sej ni bilo težko) Roka, da nadaljujeva po smeri Brid za veliki čekić (5b, 150m). To smer sem imel ogledano že lep čas, pa se nikoli ni izšlo. Prvih nekaj raztežajev ponudi res lepo plezarijo, s fantastično izpostavljeno prečko ter čudovitim plezanjem po tisti tipični pakleniški skali kjer v popolni vertikali plešeš in iščeš šalce :). V (baje) najbolj slovitem delu smeri, off-width kaminu, prehitiva dva čeha, in praktično s sončnim zahodom se znajdeva na vrhu Anića Kuka. V pojenjajoči svetlobi sestopiva nazaj v kanjon, in še sreča, da ima Rok čelko, kajti sam sem jo gladko pustil v avtu (pa tak alpinist – sramota!). Na sestopu srečava tudi Mitja in Nino, ki sta ravno tako cel dan plezala.
V Dinkotu ta dan srečamo Miha, Ado in Kempota, pa še nekaj drugih znanih obrazev, in ko nas sam šefe brcne ven ob 11h zvečer nam ne preostane drugega, kot da povečerjamo v apartmajih. Naslednji dan je najbolj noro – kanjon kar poka po šivih, tako da je občutek kar malo zoprn – povsem drugače, kot kak teden kasneje, ko v kanjonu verjetno ne bo več skoraj nobenega. Tokrat nas četverica – Mitja, Nina, Sara in jaz – skupno napade Bračno smer (5c, 200m). Na dostopu me nekdo pozdravlja iz Danaje, in ker ga ne slišim dobro, mislim, da je Vidic. No, kasneje se je izkazalo, da je v paklenico prispel tudi Miha :). Kakorkoli, Bračna smer ni nek presežek, saj polovico smeri poteka po šodru, le na vrhu te čaka nekaj plezarije (in pa zelo grd kamin). Ima Zaplotnik lepše smeri po naših hribih :).
Ta večer je pri Dinkotu reunion Bricalpa, saj se nam pridružita še Tjaša in Jaka, ki sta kako uro stran v apartmajih od domačih. Obadva sta žal še ne-operativna, saj sta imela obadva poškodbo gležnjev… No, smo pa vseeno najbolj vesel (in sigurno najbolj glasen!) ferajn pri Dinkotu :).
Zadnji dan trio-adijo (Sara, Rok, moja malenkost) napade Juho (6a, 250m). Smer poteka le streljaj levo od Bračne, vendar je za razliko od le-te prava lepotica! Ima vse, plate, frikovski previs, pakleniške radiatorje. Ker Sara pravi, da bi en dan plezala zadaj, celo smer plezam v vodstvu, kar pa je za tako smer kvečjemu plus! Dan mine, kot da bi sanjali – vsi se zabavamo, uživamo v plezanju, za piko na i pa nas po zadnjem raztežaju, previsni prečki z oceno 6a, pričaka prava pravcata zelena terasa. Kot v raju se razvežemo ter vržemo v travo. Jesensko sonce nam prijetno boža obraze, trume iz kanjona so utišane, v daljavi pa se lesketa mirno Jadransko morje… Pomojem smo si vsi trije v tisti urici napolnili baterij še za leta vnaprej :).
Večer pred odhodom se ponovno malo poveseljačimo, in kot bi mignil je ura 2. zjutraj. No, konec koncev smo na morju, tako da se že skoraj spodobi! Odhod domov je tako prestavljen na ležerno poldansko uro, in doma smo v večernih urah… Drugi dan, ko se zopet znajdem v hektični službi se lahko samo sprašujem, na kateri planet smo za 4 dni pobegnili z druščino, tak odklop je bil. Pohvale gredo predvsem Sari, da je zbrala tako fest druščino in zorganizirala izlet, tako da hvala Sara :).