Noro dobre razmere v visokogorju mi niso dale miru, in z Jakom in Matevžem smo se tako za tiste “proste dneve po božiču” zopet dogovorili za izlet v hribe. Tako se, otovorjeni z goro sendvičev, že v nedeljo zvečer odpravimo bivaku 3 za Akom naproti. Cilj: nekaj tam zgoraj, odločimo se sproti… Nad potjo (kot vedno) nismo najbolj navdušeni, detajl večera pa je še iskanje bivaka v temni gmajni, ki nam ga uspe najti pod izkušenim vodstvom Matevža (a.k.a. Gandalf the Gray). Večer mine ob poslušanju Big Footov, kroničnemu basanju s sendviči in potico, branju humornih kitic iz vpisne knjige, ter trepetanju pred Franclnom.

Po (pre)rani budilki in hitrem zajtrku se okrog 6. ure zjutraj odpravimo od bivaka. Zvečer se nekako odločimo, da gremo pogledat v Amfiteater (firbec nas matra že, kako izgleda slap v dostopni grapi), nato pa na Dovški križ, ter po Jugovi grapi nazaj dol. Ker sem edini, ki je tod že bluzil, sem odločen, da nas pravilno pripeljem do Amfiteatra, tako da se pridno držimo levega roba melišč… seveda napačnih, saj smo zgrešili prehod na levo melišče, tako da se v soju čelk vzpenjamo direktno proti Trem macesnom.

Ko se naredi dan le odkrijemo svojo zmoto. Ja nič, potem pa zarinemo proti Trem macesnom. Nihče od nas še ni dostopal do macesnov s tega konca, vendar se nam pod izkušenim vodstvom našega Gandalfa sproti odkrivajo dobro uhojene stezice, ki nas vodijo navkreber. Po dolgi prečki pod Macesni v desno se znajdemo v našodranem svetu, kjer je malo za poplezati, dokler nazadnje le ne dosežemo snega.

Po opremljanju z robo se zapodimo Jugovi grapi naproti! Le-ta se (vsaj tako se nam zdi) vleče kot kurja čreva, ponudi pa z vsem, od čistega škripavčka, pa do napihanega snega. Na vrhu grape nas pričaka prijeten skokec, ki sicer ni preveč bogat s snegom, je pa le-ta odlično predelan, tako da ne predstavlja večjega problema. Končno stopimo na sonce, in pod nami se kar naenkrat odpre pogled na Jezera, Rokave, ter – seveda – Triglavsko severno steno.

Do vrha Dovškega križa nas čaka še 10 minut poplezavanja po grebenu, in na vrhu (ker še nimamo dovolj) v usta vržemo še en sendvič. Nato po zahodni flanki odpikamo nazaj dol na greben Dovški križ-Široka peč, kjer nas relativno svež štant za abzajl pripravi do tega, da se spustimo po vrvi. Sami nabijemo še en klin, ter uredimo še 1 abzajl z najnižjega dela grebena dol na snežišča. Ta del bi lahko sicer tudi odpikali navzdol, saj so razmere vrhunske, ampak smo imeli že ravno razvlečen štrik…

Z Amfiteatra občudujemo nore zimske razmere, dejansko je biti tukaj pozimi še 2x bolj noro kot poleti, pa že takrat gre za meni najlepšo krnico naših gora :). Malo razpravljamo, ali naj skočimo še na Široko peč (kjer so bili ta dan člani Freeapproved), vendar se našemu šoferju mudi v dolino, tako da usmerimo korak navzdol. Čez skalni skok se poabzajlamo, v grapo pa se spustimo s plezanjem navzdol po rampi (del rampe se je že osvobodil ledu), nakar opravimo en abzajl po fantastičnem slapu, ki se je naredil v zgornjem delu grape. Pod slapom zmečemo vso robo nazaj v rukzak, saj mislimo, da smo že ven iz težav. Pa nas čez 5 minut preseneti tisti sitni balvan, ki je tudi navzgor vedno zabaven. Vržemo štrik okrog roglja, ter se (kakor se vsak znajde) poročkamo dol pod balvan po ledeni, maha polni rampici na levi strani (gledano navzgor).

Sestop v dolino se na tem mestu že kar vleče, in ne pomaga, da nas pod bivakom čakajo še smeti in spalke. No, če je sestop z bivaka dol grd, je vsaj ekspresen, saj po strmem gozdu hitro zgubljamo višino, in po 11-12 urah (od oka) garbanja se znajdemo nazaj pri avtomobilu. Še odličen dan v hribih. Razmere so čist hude. Just can’t get enough!!

Galerija slik