Letošnji začetek zime res ne skopari z lepim vremenom, in kar nekako neplanirano sem si med novoletnim tednom vzel 3 dni dopusta. Z Janezom, ki ima te novoletne dni polne roke dela, se nama uspe uskladiti za četrtek, da greva po dolgem času zopet na skupno turo. Pridruži se nama še Matevž, in Janez zaradi močnega vetra predlaga južno steno Male Martuljške Ponce. Prav, pa pojdimo!
Ko prispemo na parkirišče za Krnico, nas zmrazi, kot že dolgo ne. Sam se prav širokoustno hvalim, da v letošnji zimi še nisem potreboval toplih rokavic, in tokrat jih dobim po prstih. Hitro nase navlečemo vse, kar imamo, in začnemo s hojo v soju čelk. V koči v Krnici smo v dobre pol ure; Matevž in Janez sicer pravita, da imamo povsem običajen tempo, mene pa dajejo noge že od prvih korakov naprej. Dan poprej sem namreč frikal na primorskem, in očitno me v vseh predhodnih kondicijskih turah ni v noge navilo tako, kot 5 smerc v Črnem Kalu :).
Pot nas nato, še vedno v temi, zanese proti Veliki Dnini; nekaj časa izgubimo, ko iščemo nadaljevanje poti po prečenju melišča, nato pa se počasi začnemo vzpenjati po ozki stezici proti bivaku v Veliki Dnini. Le-ta nas po še kaki uri le pripelje do vznožja severne stene Šrklatice, in takoj nam postane jasno, zakaj je Škrlatica v trenutnih dnevih tako popularna izbira alpinistov – celotno severno ostenje je namreč odeto v snežen oklep, in kar nekaj “štrajfnov” se vleče med skalovjem dol do podna.
Nas pot vodi v levo, proti zasneženi grapi, ki je stlačena med Malo in Veliko Martuljško Ponco. Kaj kmalu nataknemo dereze, in po kot beton trdemu snegu se začnemo vzpenjati. Nekje ob vznožju grape nas lepi, s snegom zaliti prehodi potegnejo v levo, in po stiroporju, ki je trd kot kamen, navdušeno pikamo navzgor :). Sproti iščemo najlepše prehode, in šele malo pod vrhom nas pričaka lahek skalni skok, prej pa non-stop plezamo po idealnem škripavcu, ki je na trenutke kar pretrd (beri: mene res našuta v meča). Ko dosežemo sonce, se temperatura takoj dvigne, in zgolj močnem vetru na vrhu se imamo za zahvaliti, da niso zimska oblačila takoj romala v nahrbtnik.
V zavetrju malo pod vrhom si privoščimo malico, in sproti gledamo proti Rdeči Megli (severna grapa v Škrlatici), ki jo ta dan ponavljata dva italijanska plezalca. Sestopimo po normalki – do sedla ritensko odplezamo navzdol, pod sedlom pa naredimo en krajši spust po vrvi nazaj dol v grapo. Sneg je še vedno izredno trd, tako da je hoja navzdol kar zoprna in nadležna za gležnje, toda na srečo se svet pod grapo nekoliko položi. Sestop nazaj do avta mine brez posebnosti, pri avtu pa z jabolki in bananami “nazdravimo” na še eno odlično turo. Tokrat gre zahvala Matevžu in Janezu za prevoz, nošnjo štrika, ter predvsem potrpežljivost pri mojem manjku kondicije. Očitno je, da premalo frikam, če me tako navije po samo enem dnevu :).
Galerija slik
