Ko se v nedeljo ob petih zjutraj zbudim, mi v ušesih še vedno šumi od koncerta Zablujene Generacije. Ko si pripravljam zajtrk, mi v glavi še vedno odmevajo vtisi pretekle noči. Proti soncu, skozi mrak, divjam kot pobegli vlak… Ob pol šestih se z Evo dobiva v Dorfarjah, in na mojo veliko srečo se je tokrat Eva velikodušno javila za šoferja. Tako si nastavim sedež v ležeč položaj in kmalu padem v dremež. Po kratkem postanku za kofe na Petrolu v Jesenicah že drviva naprej proti Predelu. Nimam miru in ne obstanka, meni vedno nekaj manjka…

Dela se čudovit dan. Mangart je bil odlična izbira, saj nama uspe avto parkirati pred zadnjim tunelom pred sedlom, tako da naju do začetka snega čaka le še dobre pol ure ležerne hoje po jesenski pravljici. Odločiva se za normalen pristop – italijansko pot – in v senčnem delu, kjer se pot postavi pokonci, se začne tudi sneg. Oba se nareživa do ušes, ko odkrijeva, kakšen fantastičen škripavc naju čaka! Dereze na noge, cepine v roke, in že pikava po snegu v idealnih razmerah. Pot je zgažena, tako da je orientacija preprosta, in z vsakim pridobljenim metrom se nama odkrivajo boljši razgledi na Avstrijsko, pa tudi Slovensko stran. Vidljivost je čudovita, saj se vidi vse tja do Grossglocknerja, pa še precej dlje proti Centralnim Alpam na zahodu. Pravijo naj se umirim, zakaj vedno stran bežim, jaz hočem le malo akcije, prave satisfakcije.

Prečka na vzhodno stran hriba je popolnoma trda, in končno prideva do sonca. V prijetnem pikanju srečava dve skupini ljudi, ki so se vsi vzpenjali po Slovenski smeri. Mangart je zadnjih nekaj 100 višincev ofrajhan v bel oklep, in tudi okrog skal je napihanega precej snega. Z Jalovcem v ozadju premagava še zadnje metre, in okrog 11. ure stojiva na vrhu Mangarta pri križu. Veter naju dobro mrazi, ampak vseeno najdeva čas za frutabelo in čaj, preden začneva s sestopom. Na mene vedno sonce sije, z njim polnim svoje baterije.

Prav hitro sva nazaj na sedlu, in travnate livade naju zvabijo, da si privoščiva malico in uživava v razgledih. Zaprepadeno se zaveva, da sva pozabila narediti 2 najpomembnejši stvari vsake ture – selfie in fotke za v kolaž!!! Takojci se potolaživa s Haribo bonboni!

Na poti do avta pozdraviva srečneža, ki gre skočit s padalom, in od foušije si mora Eva takoj narolati en čik :). Ker je dan še mlad, usmeriva avto proti Vršiču, in ko se začne popoldne večeriti, ekstrasupermegafakin hud dan zaključiva s požrtijo v Martinu v Kranjski Gori.

Ni kej, razmere v visokogorju so idealne! Spet se začenja obdobje v letu, ko bomo fouš študentariji…

Galerija slik