Visoki Rokav

Nekje sredi tedna mi zavibrira telefon z izredno mamljivo vsebino – Jaka me vabi na aktivno preživljanje vikenda v visokogorju. Takoj se odzovem, in hitro se zediniva, da bo sobotni Visoki Rokav odlična tura. Obadva se strinjava, da so razmere v visokogorju odlične, kar potrjuje moj obisk gora pretekli vikend, ter številčni spletni zapisi študentarije, ki povzročajo zavist in foušijo med delovnim časom :).

Z Jakom skujeva bojni plan: v petek po službi na novi Bivak II, v soboto pa zgodaj zjutraj proti Visokemu Rokavu! V petek se nama “skoraj” pridruži Miloš, ki pa nazadnje odpove udeležbo, tako da se s težko otovorjenimi rukzaki okrog 5. ure popoldan odpraviva s Poldovega Rovta proti bivaku. Preden pričneva z vzponom, mi Jaka v roke porine piksno malega piva, ki ga seveda navkljub polno nabitemu rukzaku nekam stlačim. Jaka stori enako, in kasneje se izkaže, da je bilo to pivo življenjskega pomena :).

Tokrat je vzpon prava satira na klasične zimske ture – pri avtu dregetava od mraza, uro kasneje pa se obadva slečeva vse do švicmajce, saj z vsakim metrom postaja topleje. Nad nama hitro po štartu zagledava čelke, in kmalu srečava Matičarje, ki nama zaupajo, da je snega malo, vendar pohvalijo razmere na Visokem Rokavu. Bivak doseževa po slabih 3 urah hoje, in tam naletiva na Aljošo, s katerim skupno preživimo noč. Večer nam mine ob pogovoru, medtem ko z Jakom skuhava večerjo, nato pa se zaposliva s taljenjem snega, saj sva s seboj pritovorila samo 1.5 litrski plastenki.

Toda kako naj prelijeva staljeno vodo iz posode v ozko grlo plastenk? Švicarski nož, prazne piksne pira in minuta genijalnosti selškega MacGyverja so dovolj, da imava v rokah lij, in pretakanje se lahko začne! Ura je ob takih hecih hitro 10. zvečer, in ko nas začne zmanjkovati, se namestimo na ležišča in popadamo v polspanec. Jaka mora biti ob 5. popoldne doma, tako da budilko prav suvereno nastaviva na (relativno pozno, kot sva odkrila kasneje) 6. uro zjutraj.

Po skrajno neprijetnem zvonenju budilke se po 15-minutnem dremežu skobacava iz spalk, napraviva, ter kar brez fruštka zakorakava iz bivaka. Jutranje premražena nase natlačiva obilico toplonih slojev, toda kaj, ko jih 10 minut kasneje že vneto slačiva. Mraza ni nobenega, in samo senčni legi se imava za zahvaliti, da je Rokavski ozebnik tako odlično narejen, kakor je zdaj. Pod ozebnikom si privoščiva zajtrk, saj se dela dan in želiva ujeti nekaj sončnih žarkov, preden se zapodiva v senco.

Ozebnik je res dobro narejen, tako da se, kot bi trenil, znajdeva pod vrhom, pri vstopu v kamin. Le-ta baje poleti predstavlja ključno mesto ture, naju pa bolj skrbi skalna prepreka višje zgoraj. Navkljub temu se naveževa, in tedaj odkrijeva, da imava s seboj samo 2 kompleta. Zanašanje na tretjega člana odprave ni nikoli fajn, si mislim, ko plezam po sicer odlično narejenem snegoledu navkreber. Ker sva doma pustila tudi ledne vijake (češ, sej jih ne bova rabila…), mi ne preostane drugega kot da v precej krušljivi skali zabijam kline.

No, morda preveč strašim – prvi raztežaj naju je pravzaprav navdušil, in v resnici je bil detajl ture podrt kaminček v drugem raztežaju, kjer sva očitno ubrala drugo smer kot najini predhodniki. Nesiguren sprva dobrih 5 minut zabijam slab klin, nato pa ne preostane drugega, kot da se z nekaj delikatnimi gibi potegnem iz kamina. Čaka me še nekaj miksanja po podrti skali, nato pa se teren položi in znajdem se nazaj v snegu.

Varujeva se še en, nekoliko lažji raztežaj, nato pa se pred nama odpre pot do vrha. Razveževa se in do ušes nasmejana odpikava zadnje metre do vrha Visokega Rokava (2646m), kjer sledi photoshooting. Na vrhu se ne zadrživa dolgo, saj je sneg iz minute v minuto bolj mehak. Za razliko od najinih predhodnikov imava samo eno vrv, tako da sva prisiljena pripraviti svoje vmesno sidrišče za spust, sicer pa po 3 spustih doseževa ozebnik in z njim konec težav. Pičlih 20 minut kasneje se v družbi drugih hribovcev z zavihanimi rokavi sončiva pred bivakom, in ponovno topiva sneg.

Spust od Bivaka II nazaj do avta nama vzame uro in 15 minut, kar še enkrat potrjuje dejstvo, da je 600m melišče pod Bivakom II krivo za eno najbolj prijetnih sestopov v naših hribih.

Res odlična, polnovredna tura, ki se je itak zaključila pri Dolfetu. Razmere so, razmere bojo, kurc jih gleda =).


Galerija slik