Kot se pogosto zgodi, je bil tokratni izlet precej spontan – Matjaž me v petek pokliče, če bi na novoletno soboto kam šel, in takoj naletiva na velik problem izbire cilja. Nazadnje se nekako zediniva, da bi bilo smotrno pogledati slapove v dolini Rio Freddo (dolina Mrzle vode) v zahodnih Julijcih. Pridruži se nama še Matevž, in ob 5 zjutraj v soboto krenemo iz Škofje Loke. Že nočna vožnja nam razodene, da bo začetek dneva mrzel, saj je v Ratečah peklensko mrzlih -11°C. Ko po uri in pol prispemo v majhno vasico Rio Freddo, (ki bi bila, mimogrede, idealna za snemanje kakega trilerja) je povsod naokrog po tleh sren, in prav mučno je izstopiti iz toplega avta in se preobuti v mrzle gojzarje.
V puhovkah, rokavicah in kapah začnemo s hojo po dolgi cesti do zatrepa doline, ki je sigurno dolga 6-7 km. Vsem postane hitro jasno, odkod dolini ime. Na srečo se kmalu začne delati dan, in v daljavi uzremo prve slapove! Naš cilj je bil megalomanski, noro povabljivi slap po imenu Riofreddo, ki se vije po senčni grapi vse v nedrje Visoke Police. Sodeč po ostalih slapovih že kar sumimo, da slap še ne bo narejen, vsaj ne solidno, in ko se po cesti povzpnemo proti desni in uzremo celoten slap, se strinjamo, da bo potrebno še počakati. Tako za obcestni štor zakopljemo večino vijakov in hitro dorečemo alternativni cilj: gremo na sedlo pod Trbiško Krniško špico, potem pa bomo videli, kam nas bodo popeljale razmere.
Še debelo uro hoda, ter strmega vzpenjanja po borovcih in poledeneli stezi je potrebnega, da končno dosežemo sneg, ki se začne v spodnjem delu prostranih melišč pod škrbino Trbiške Krniške špice. Veseli, da smo končno v snegu, nataknemo dereze in zagrizemo v strmino! Pot nas nato po res lepih prehodih popelje vse v levo usmerjeno rampo, po kateri poleti poteka sestop s Pinacolla, in končno dosežemo sonce! V trenutku nam zakuha, in potrebno je slačenje do baznih slojev :). Malo po skali, malo po snegu, se držimo možicov v levo, dokler ne priplezamo na ozek greben, ki je nekakšen predvrh Trbiške Krniške špice (2368m). Kam pa zdaj? Možici naprej izginejo, in reši nas Matjaž, ki predlaga pavzo.
Na ozkih, a dovolj udobnih policah se usedemo in privlečemo na plano sendviče. Kulisa okrog nas je veličastna: od leve proti desni nas obkrožajo Kaninske gore, pa začetek Poliških Špikov, Koštrunove špice, Viš, ter Gamsja mati, ki na to stran kaže veličastno podobo mogočne gore. Med zobanjem mi pogledi uhajajo navzdol proti nagruščeni grapi, in kmalu zagledam možice, ki nas peljejo navzdol. To bo pot naprej! Po nekoliko krušljivem terenu splezamo navzdol, prečimo levo v grapo, od koder se nam razodene pot direktno na vrh Trbiške Krniške špice. Občasni možici, predvsem pa naravni prehodi, nas vodijo navzgor vse do vrha. Sneg je od sonca predelan in drži kot pribit, sem in tja pa moramo poprijeti tudi za skalo, vendar so razmere tako odlične, da se na vrhu znajdemo prav hitro.
Matevž leti za skalo na veliko potrebo, z Matjažem pa se zlekneva na travnato livado in uživava v razgledih. Levo spodaj uzremo še dolino Bele vode, katere južne stene bi bile v tej inverziji prava poslastica za plezarijo v skali! Ker se zavedamo, da je dan še dolg, zvečer pa novoletna zabava, se relativno hitro pospravimo z vrha in odpikamo nazaj navzdol do grape. Dereze dol, in po kršu se vzpnemo nazaj na sedlo. Še zadnjič nadenemo dereze, in po trdem snegu (tista stran je cel dan v senci) sestopimo nazaj do palic, ki smo jih pustili pod snežno mejo. Ni potrebno dvakrat reči, da se pot nazaj vleče kot kurja čreva, sploh zadnja etapa po dnu doline, saj na ravnih odsekih ne moreš “prišparati” skoraj nobene minute. Po tem, ko smo na 2300m v kratkih rokavih poplezavali na soncu, nas tukaj zopet zazebe do kosti, in pri avtu armaturka kaže -6°C. No ja, sej je zima, nej ji bo :).
Da zgodba še ni končana, poskrbi moja Toyota, ki se noče in noče vžgati, in debelih 10 minut potrebujem, da mi uspe zalaufati motor, medtem ko se vsi stiskamo v puhovkah. No, vžig avta je razlog za proslavo, in Matevž kot nalašč iz torbe potegne tri steklenice piva, da začnemo z novoletno proslavo, ki se za Matjaža konča v družinskem krogu, za naju z Matevžem pa v krogu prijateljev nekje med Dajnami in Soriško planino…
Dokler bomo lahko na tak način preživljali zadnje dneve starega leta, nam ne bo hudega! Življenje je lepo..
p.s. Matjaž je prav tako na svojem blogu podoživel prigodo.