Prvi “zares” plezalni dan smo vsi z navdušenjem pričakovali že nekaj dni, tako da je vzdužje ob zajtrku polno otroškega navdušenja. Z Milošem in Janezom se, ne ravno prezgodaj, odpeljemo proti severu Senje v iskanju plezalskih ciljev. Zdraži nas lep slap v gori Hesten, ki smo si ga ogledovali že prejšnji dan. Obljublja namreč odlično, strmo pležo (odokativno v rangu WI4-5), pa še za 250-300m ga je. Do pod slapu izgleda skrajno malo dostopa, a nas, tako kot že dan poprej, zaustavi nepredelan sneg, tako da potrebujemo eno uro gaženja, da stojimo pod slapom.

Spodnji del slapu je s ceste deloval zelo tanek, vendar zadovoljni odkrijemo, da obstaja tanek trak ledu, po katerem se lahko pregoljufamo v zgornje etaže ledenega giganta :). Nekoliko manj zadovoljni smo, ker s slapu vse teče. Pogled na uro razkrije, da je 6 stopinj nad lediščem, in pred seboj imamo težko odločitev. Vsi bi radi nadaljevali, saj slap obeta res dobro plezarijo, vendar nazadnje prevlada razum, da se vedno lahko vrnemo kakšen dan, ko bo ozračje malo bolj shlajeno.

Tako sestopimo nazaj navzdol do avta, ter razmislimo o alternativah. Odločimo se, da gremo razmere poiskat v fantastičen snežni koluar v gori Krokelvtinden, ki ga že 2 dni zapored gledamo s ceste. Avto parkiramo pred tunelom, ter se ponovno lotimo gaženja :). Do grape nas sicer nepredelan sneg dodobra namuči, ko pa se začne nekoliko večja strmina, pa sneg postaja vedno bolj trd. Navdušeno pikamo po grapi, ki se vedno bolj oža, navzgor, dokler nas ne pričaka strmejši skok. Sneg tam je trd, vendar ne dovolj, da bi cepini dobro držali, tako da gremo čez bolj “po nogah”, in kmalu smo na robu koluarja. Uh, kako bi blo tole dobro šele za odsmučat!

Vreme se kisa, in z morja nad nas prihaja veter, sneg in oblaki. Pa vseeno zavijemo desno proti glavnemu vrhu Krokelvtindena, kjer nam uspe najti lepe prehode po ledu, snegu in skali do vrha. Tukaj so razmere fantastične, saj je ves sneg trd kot mora biti, kar je nedvomno posledica dejstva, da tukaj konstantno vleče močan veter. Še največ dela imamo z vršno opastjo, ki potrebuje nekaj kopanja, da odklenemo prehod na vrh hriba. Na vrhu nas veter hoče že kar malo prestavljati, tako da se po obveznem selfie-ju hitro postrgamo navzdol. V poslabšanju vremenskih razmer tako sestopamo nazaj do avta. Hecno, kolikor je za vzpenjanje nepredelan sneg zoprn, je pri sestopu v veliko pomoč in olajšanje, saj noge nič ne trpijo.

V koči do poznih večernih ur čakamo posadko drugega avta (Samota, Mareta in Janeza), ki so se zapodili v enega lepših slapov na otoku, poimenovanega Big Blue, vendar so morali žal obrniti pod zadnjim raztežajem…

Galerija slik