Zarečenega kruha se največ poje. Ko sem prišel z dopusta z Norveške, sem resnično mislil, da lahko cepine postavim v kot. No, pa me je za prvega aprila (kako prikladno!) zdražil Jaka. Cilj: Slovenska smer v Steni ali pa Triglav. Tekom petka se spomnim, da že nekaj let po zobeh vlačim Tumovo smer v Jerebici (III/2-3, UIAA 3-4, 400m). Ker sem, kot vsi dobro veste, velik nasprotnik gužve v steni, se mi zdi ideja vedno bolj všeč. Hitro pogledam v Kresalov vodniček – orientacija smeri: severovzhod. Ajde, bo že še kej snega, sej je v senci večino dneva. Jaka se takoj strinja s spremembo ture, in v soboto že ob petih zarana štartava iz Škofje Loke, saj pričakujeva dolgo turo (kar je tudi bila).
Uro in pol kasneje začneva z dostopom kar na parkirišču ob koncu Rabeljskega jezera. Brala sva namreč, da lahko do vstopa v smer prideš kar po grapi, ki se spušča skoraj do Rabeljskega jezera. Tako slediva krožni poti, ki se od Rabeljskega jezera zložno vzpenja proti Predelu. No, Predel je kar naenkrat preklemano blizu, in usmeriva se navzgor v gmajno in nazaj proti desni, ker sva očitno zgrešila najino grapo. Prav kmalu trčiva na široko pot, ki se vije proti desni in postaja vse bolj ozka. Tu in tam preči sitne skalne skoke in strme trave, vendar naju relativno udobno pripelje v nekakšen gorski zatrep, kjer se pred nama razproste stena Jerebice. Nevede sva našla verjetno najboljši pristop do smeri (vsaj pozimi…).
No, čaka naju še kar nekaj višincev snežne grape, nakar doseževa greben, nato pa še sitno poplezavanje po zmehčanem aprilskem gnilcu, da se končno znajdeva pod vstopom v smer. Razmere so na soncu skrajno spomladanske, in navkljub temu, da izgleda vstop v grapo še kar okej, imava obadva precej pomislekov. Brala sva namreč, da je vstopni kamin že v dobri zimi kar začinjen, kaj šele, če je verjetno v celoti kopen, na kar sklepava iz “golosti” stene. No, navkljub temu se opremiva in zaplezava v smer. Že na vstopu je krajna zev tako široka, da jo morava obplezati po tankem pasu snega/ledu, višje v grapi pa se hitro znajdeva pod previsnim, popolnoma kopnim balvanom, pod katerim je urejen štant in prusik. Pot navzgor deluje skravno težavna, tako da kar malo slabe volje začneva iskati kakšne lažje prehode.
Jaku se nekaj 10 metrov nižje nasmehne sreča, saj najde zasnešen trak, ki naju po poševni rampici, ki teče vzporedno z osrednjim delom grape, po ne pretežki plezariji (tam nekje III – tukaj sva se navezala) pripelje nazaj v grapo precej višje gori. Obvoz je enkraten, saj obvoziš obadva kamina (ki sta kopna kot poper!), in očitno nisva prva, ki sva ga plezala, saj v njem naletiva celo na en klin (no, zdej sta tam dva klina – še en moj, ki ni hotel ven). V spodnjem delu grape nama uspe najti celo nekaj škripavca, ki pa ga prav kmalu nadomesti gaženje po spomladanskem snegu, ko grapa zavije proti desni. Ta, zgornji del grape vsak dan paca sonce, in jasno je, da ne bo več dolgo obstal. Po še kar nekaj seansah gaženja in dveh seansah navezanega plezanja čez skalne skoke sva nazadnje le pod robom stene.
Opasti skorajda ni, in splezava direktno pod glavni vrh Jerebice, kamor je obvezno potrebno po selfie-ja, da se zadeva takoj da na Instagram (oz. pozabi takoj dati na Instagram). Na sončku je prav prijetno, in obadva sva super zadovoljna, da pod smerjo nisva obračala zaradi “slabih razmer”. Malo sva se zavedala, kakšen zoprn sestop naju še čaka! Sprva je sestop potekal še okej, saj sva po grebenu (trave in spomladanski gnilc) sestopila do prvega sedla. Od tam sva se morala povzpeti na še en hrib (Srednji Vogel), od koder je sledil spust do drugega sedla – Jezersko sedlo – od koder bi morala nekako ujeti stezico dol v dolino. No, tukaj se je začela resna kalvarija, saj so se v ojuženem gnilcu vsi koraki udirali, teren pa je posut s kraškimi kotanjami in jamami. Kako uro in pol zoprne vojne z borovci in snegom kasneje sva končno stopila na trdna gozdna tla.
Medtem, ko si Jaka pripravlja palice, si sam iz gojzarjev zlijem vso vodo, saj mi je že ob izstopu iz smeri le-ta vdrla v čevlje. Tudi Jaku je uspelo v en čevelj dobiti lužico, in sestop po gozdu je kar zabaven, ko ti noga “plava” v čevlju. Na srečo je gozd aprila redek, in ekspresno se znajdeva na cesti, po kateri se vrneva nazaj do avta. Za celotno turo sva porabila cca. 10 ur in pol; od tega je bilo le 3 ure in pol plezanja v smeri, tako da mislim, da je dokazano, da aprilske snežne ture niso najbolj smiselna reč :). Sama smer je bila sicer obema zelo všeč (tudi skala je, povsod kjer sva plezala, nudila odlične možnosti varovanja, kar za grape ni ravno pravilo), ampak jo je nekoliko preveč začinil dostop in sestop. Vsekakor mislim, da je tale izlet skrajna točka, da končam s snežnimi vzponi in se zapodim v skalo!
Galerija slik
