Po dveh letih zamujenih priložnosti za prvomajski pobeg iz Slovenije (zaradi vročičnih priprav na državne izpite za alpinista) je končno napočilo leto, ko sem za prvomajske praznike bil zopet frej! Letos so se prazniki odlično poklopili (beri: z 2 dnevoma dopusta sem prišel na 7 prostih dni), in po turbulentnem pomladanskem obdobju sem skrajno fanatično pričakoval nekaj prostih dni, da se posvetim relaksaciji in odklopim vse ostalo.
Na mojo veliko srečo sta imela Eva in Miloš enake želje, tako da nam v ponedeljek, dva dni pred planiranim dopustom, ni preostalo nič drugega, kot da se odločimo za destinacijo. Po demokratičnem izboru so hitro odpadli običajni prvomajski resorti (Kalymnos, Španija) in nekako se odločimo za plezalski paradiž v majhnem kraju Geyikbayiri nad mestom Antalya v Turčiji. Sicer je to pomenilo nekoliko dražjo letalsko karto, po drugi strani pa je Miloš (= glavni lobist za izbrano destinacijo) imel že ves potek naštudiran.
V sredo zvečer smo tako z Brnika preko Istanbula odleteli proti Antalyji, in po dolgotrajnem transportu se nekje okrog 4. ure zjutraj znajdemo v simpatičnem resortu po imenu Climber’s Garden. Kar naključno si izberemo dva bungalova (resort ponuja kamp, ter številne lesene bungalove za 2 osebi) ter hitro popadamo spat.
Zbudimo se v sončno jutro, in dan začnemo z bogato dozo muslijev in kofeta, kar nas je potem držalo pokonci tudi vse sledeče dneve. V kempu si lahko sam kuhaš, za povsem razumne cene pa ti skrbniki tudi okusno kuhajo. Seveda smo se odločili za slednjo opcijo, kar je pomenilo, da smo vsak dan v plezališču pogledovali na uro, kdaj bo večer, da gremo v napad nad res odlične steake, ki so v stalni ponudbi.
Sicer pa je bil to moj prvi daljši frikovski dopust, s katerega sem prišel dodobra našutan, ter predvsem spreobrnjen. Od zdej naprej bom samo še frikal! Hehe, ne sej ne :). Ampak teli izleti niso tako napačni, in prvomajski termin je odličen, da se greš ogret v skalo po zimskem treningu na plastiki.
Geyikbayiri je res noro plezalsko področje – na peš relaciji v okolici kempa je za debel vodniček plezališč, ki so prav vsa v odličnem stanju (dobro navrtane smeri, ostra, nezlizana skala, usmerjenost v vse smeri neba, ter vsi tipi plezanja). Tako smo se zabavali v tufastih, Kalymnos-style previsih, tehničnih platkah, krajših bolder smereh, ter dolgih vzdržljivcih (dosti smeri je dolgih tudi do 40m) vse tja do ocen 6c+. Ritem je diktiralo pozno spanje, plezanje čez dan, tekaški treningi zvečer, ter obilne pojedine zvečer, tako da smo prišli nazaj domov res fit! Se pa pozna, da se poletje že močno bliža, saj smo bolj ali manj morali plezati v senčnih sektorjih.
Plezanje v 3 se je izkazalo za super izbiro, saj tako lahko mirne vseti frikaš cel dan in se res vrhunsko naplezaš, saj imaš med smermi dovolj počitka, pa še varujočemu ni dolgčas. Sploh, ker smo bili v večino sektorjih sami (!!), pa tudi v popularnih sektorjih to pomeni, da je bilo okrog nas morda 10 plezalcev. Kakšna razlika od naših preobljudenih plezališč…
En dan počitka smo izkoristili za obisk Antalye in kopanje v ravno prav osvežilnem morju (Antalya je namreč v vrhuncu poletja ena gromozanska savna) ter nakup baklav, ki smo jih navdušeno zobali tekom dopustovanja (in smo jih, kajpak, morali vzeti tudi za domov). Morali smo grešiti vsaj nekje, saj smo pri konzumaciji alkohola bili bolj slabi :).
Žal je kar prehitro prišel čas za odhod nazaj domov…
Galerija slik
