Po resnično bednem in depresivnem (beri: deževnem) septembru je nastopil letošnji oktober, in eden za drugim so se vrstili lepi, jasni, topli in sončni vikendi. Tako se je obisk visokogorja podaljšal krepko v jesen/zimo, in z Markotom sva se za lepo soboto dogovorila, da greva plezat v Zajedo Skute (V-/IV, 370m).

Skupaj z Rokom in Markotom se v petek po službi dobimo na parkirišču za Kamniško sedlo, cilj: bivak pod Skuto. Imamo še cca. 1 uro dnevne svetlobe, nato pa se začne počasi delati tema. Prvič hodim čez Žmavčarje navzgor, in gladko lahko potrdim, da je pot bolj primerna za sestop. V trdi temi nam še največ preglavic povzročajo melišča pod bivakom, toda tudi to težavno mesto prebrodimo in se znajdemo – na popolnoma zasedenem bivaku!

Lep konec tedna je očitno na bivak privabil precej ljudi, tako da smo prisiljeni zasesti ležišča na tleh. Na bivaku nas sicer že pričaka David, in v močnem vetru si zunaj na precejšnjem mrazu – s sicer čudovitim razgledom na razsvetljeno Ljubljansko kotlino – privoščimo večerjo ter pivo. Sam sem s seboj prinesel tudi jegermaister, ki pa nekako ne gre v promet…

V bivaku nama je z Markotom kmalu žal, da sva s seboj tovorila zimske spalke, saj je notri temperatura kot pri vretju, in zjutraj se dodobra zažejani zbudimo v mirno in jasno jutro. Sončni vzhod s samega bivaka je vsekakor veličasten in vreden zgodnjega vstajanja, nato pa se nikomur nič ne mudi. Z Markotom si pripraviva ležeren zajtrk, nato pa naju čaka sproščen sprehod pod stenami Skute do vstopa v najino smer.

Vstopa ni težko najti, in nekje med 9. in 10. uro začneva s plezanjem. Ne moreva verjeti, da je na soncu sredi oktobra lahko tako toplo! Kakorkoli, smer se nama zdi obema odlična, škoda le, da je težav relativno malo (sicer je sama zajeda, detajl smeri, kar malo pretirano opremljena). Nad zajedo naju pričaka lažji svet, kjer se preobujeva v gojzarje, povarujeva se le še v izstopnem kaminu/zajedi (III), ki ponudi sicer res krasno plezarijo! Do vrha nato slediva lahkim prehodom, ki naju zavedejo nekoliko preveč na desno, tako da pravzaprav izplezava na južni greben. Vrh je nato oddaljen le še 5 minut hoje stran.

Na vrhu srečava precej pohodnikov in Maretovega znanca iz ferajna, in po uživanju v razgledih je čas za dolgi sestop v dolino. Sprva navzdol do bivaka, kjer v nahrbtnike pospraviva še spalke in smeti od prejšnjega dne, nato pa ekspresni sestop čez Žmavčarje.

Dan se zaključi na čudoviti kavi in tortici v Šenčurju v zadnji sončni svetlobi.

Galerija slik