V začetku leta so se v stenah nad Jezerskim naredile odlične zimske razmere, in z Jakom sva bila mnenja, da takih stvari človek ne sme zamuditi! Sam sem zadnje čase kar precej velik “ujetnik” vikendov, tako da sva iskala cilj, kjer bi se izognila gužvi – glede na informacije o dobrih razmerah na Jezerskem in nad Okrešljem se nama je tako seznam precej skrčil, tako da se nazadnje odločiva za preizkušeno “klasiko” Ravenske Kočne – Grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Smeri ni plezal še nihče od naju, in nekako se tako ali tako nadejava, da bo večino folka tiščalo proti Teranovi. In prav sva imela!
Nisva prav zgodnja, in na parkirišču na koncu doline naju pričaka že lep nabor avtomobilov, med gnečo pa opaziva tudi avto od Matevž in Eve, ki sta v rani jutranji uri upala, da bosta prehitela gnečo v Teranovi. Naju pot vodi proti levi, po velikih meliščih do vznožja Velike Babe – podobno kot poleti za Novo centralno smer. No, namesto da bi se pri vstopu v grapo odcepila levo, nadaljujeva po sami grapi navzgor, in pod prvo resno strmino nase natakneva dereze in plezalno opremo in slediva gazi.
V spodnjem delu je grapa precej položna in – verjetno zaradi tega – precej polna nepredelanega snega. Na srečo so najini predhodniki pametni, saj se gaz drži levega dela grape in sem in tja – kjer se le da – pobegne med borovce na levi; no, po nekaj časa se pred nama pokonci postavi prvi skok, ki je ravno dovolj zaplažen, da se ga da brez večjih težav preplezati. Takoj, kjer se teren postavi pokonci, je sneg naplažen in trd kot mora biti, tako da se obema nasmeji, ko iščeva čimbolj strme prehode navzgor.
V nadaljevanju se morava spustiti proti levi v drugo grapo, in kmalu se nama pred očmi pojavi snežno-ledni jezik, ki obeta res idealne razmere! Gre za varianto grape po imenu Babji jezik (III/M4 80°/40-70°, 70m), in obema je kar malo žal, da s seboj nisva vzela kakega lednega vijaka, saj se odločiva, da za prvo snežno turo ne bova solirala strmih ledno-snežnih odstavkov.
Tudi “običajna varianta” grape ponudi nekaj lepih lednih odstavkov, in kar malo nepričakovano hitro se znajdeva na vrhu grape, kjer sedelce zazija na avstrijsko stran, proti Belski kočni. Vidiva tudi gaz predhodnikov, ki se vzpne na desno proti Ledinskemu sedlu. Ker sva iz smeri in težav, si privoščiva malico, nato pa nekaj minut kasneje v snežiščih opraviva še prerez snežne odeje – ki razkrije dokaj nevarne razmere in upraviči vsa opozorila, ki so krožila po Internetu in medijih!
Na Ledinskem sedlu se končno znajdeva na soncu, in kot zaprepadena zreva v odlično narejene snežne trakove, ki se bohotijo čez prepadno steno Dolgega hrbta. Meni predvsem Trojka ne da miru, in glej ga zlomka – v naslednjih dneh se že pojavijo objave, da je bila splezana!
Sestop mine brez večjih posebnosti, in mimo koče na Ledinah in čez Žrelo se hitro znajdeva nazaj pri avtu. V oštariji na Jezerskem srečava še Evo in Matevža, ki potožita, da sta navkljub zgodnjemu štartu iz Kranja (0b 5. zjutraj) pod Teranovo že stala v vrsti!
Galerija slik
