Balkan climbing trip: Prilep (3)

Kar naenkrat je bil pred menoj zadnji dan v Prilepu. Z ekipo smo seveda imeli plan dan preživeti tako, kot vse ostale dneve – z načrtnim uničevanjem zadnjih plasti blazinic na prstih na ostrih granitnih bolderjih.

Odločimo se za obisk sektorja Dabnica, in makadamska cesta do tja vodi skozi pravi pravcati gipsy town. Del Prilepa je namreč poseljen s precej številčno zasedbo ciganov, in v tem delu mesta smo kar nekoliko šokirani, ko vidimo, kaj vse se dogaja okrog nas – otroci (in psi!) se igrajo na sredi prašne ulice; ciganke pomivajo cuinje kar v umazanem potoku, ki teče ob cesti; in še najbolj zanimiv prizor – sem in tja zagledamo pravi Mad-Max mobil (predelan avtomobil s krožno žago – cirkularko – in pultom namesto havbe), na katerem sedi bržkone njihova eminenca – občutek je tako po svoje res kot na kaki izkrivljeni različici divjega zahoda po apokalipsi.

Ko končno zapustimo gipsy town, nas precej slaba cesta pelje med kmetije, kjer nekje proti koncu ceste pustimo kombi in se napotimo proti bolderjem. Skalni bloki v tem sektorju so precej razmetani naokrog, tako da je med problemi lahko tudi po 10-15 minut hoje. No, že prvi blok, pri katerem se ustavimo – Pohovan kaškaval delux (7a) – vsem da vedeti, da so tudi tukaj boldeji čist nori, in je vsaj meni ostal v spominu kot najlepši problem izleta (ki pa ga žal nisem uspel splezati).

Pri kaškavalu si uredimo prvi bazni tabor, in po ogrevanju v okoliških bolderjih (6a-6b) je čas za glavni bolder; bolder je čisto hud, saj obsega previsno prečko v levo po res dobrih grifih, potem človeka čaka prvi problem – izrazito dolg gib, kjer naslednji dober grif dosežeš, če kot opica raztegneš obe roki, pa še to ujameš komajda s prsti – če imaš zadovoljiv ape index. Nato te pričaka no-hand rest, ter zadnji detajl pod vrhom, ki je ravno dovolj visoko, da bi bil padec vsaj za glavo neprijeten. Ne vem, kaj je mene uničilo, ali ta višina, ali pa že generalna izmozganost in pomanjkanje moči ter blazinic zaradi non-stop akcije. Kakorkoli, Domen, Bojan in Miha (in Katarina, Katja? šit sem pozabil) nimajo teh problemov in bolder uspešno preplezajo 🙂 .

Drugi del dneva se zabavamo s problemi kakih 15 minut stran, kjer prednjači slaven, lep bolder po imenu Pornič (7a+). V tem delu nas obišče tudi druga ekipa slovencev, in prvič v 3 dneh je po bolderjih celo malo “gužve”. V pornič se zaganjamo vsi, pripadniki obeh ekip, in nazadnje ga – vsaj v naši ekipi – premagata Miha in Domen. V bližini je tudi nekaj drugih lepih bolderjev: v lepi areti Enterprise take me home (6b+) se zabavamo vsi, Iskre v očeh (7a) – ki je verjetno še težji, saj se je eden izmed ključnih oprimkov v zgornjem delu bil odlomljen – premaga Domen, pa še nekaj problemov je, v katere se zaganjata Katarina in Bojan.

Po še eni – zame zopet neuspešni – rundi Kaškavala, se s koncem dneva odpravimo še do problemov Waves (7c) in Banecat (7c+), do katerih vodi prava hribovska hoja in nekaj plezanja. V zadnjih izdihljajih dneva se v problema zaganjajo Bojan, Miha in Domen, medtem ko jih ostali bolj ali manj samo vestno spotamo in vzpodbujamo. Plac in bolderja sta sicer res huda, problema pa definitivno zahtevata mirno glavo, saj bi bil padec z zgornjega dela obeh bolderjev res zelo nevaren! No, tudi fantom se že pozna utrujenost in manjko blazinic, tako da po sicer nekaj dobrih poskusih odnehajo, in za zadnjo dozo adrenalina v dnevu poskrbijo kerovi (divji psi), ki nas po temi zasledujejo in lajajo na nas vse do kombija.

… in tako je bilo mojega obiska Prilepa počasi konec. Zvečer z Bojanom greva v mesto na 2 pira, ki naju, utrujena in lačna, kakor sva, kar dobro udarita po glavi, kar pa pozdraviva z odlično doma skuhano večerjo s strani kuharja Domna. Nato me Miha in Bojan pozno zvečer zapeljeta do avtobusne postaje, kjer zajaham taksi do Skopskega letališča, nazaj, domov v službo…

Podatke o tem, kdo je preplezal kaj, obnavljam čisto po spominu, in lahko, da sem komu storil krivico, da ga nisem omenil ob uspešnem plezanju kakega problema, tako da se že vnaprej opravičujem, če sem koga kje pozabil 🙂 . Sicer pa bi se rad resnično zahvalil celotni ekipi na tripu: Katarini, Katji, Nataši, Domnu in Bojču – zakon ste, hvala da ste me vzeli zraven, bilo je top šit 😀 !


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja