Na lep soboten dan ob koncu leta sva si z Jakom zaželela sonca. Za razliko od zadnje ture, ki je potekala v senci – kot se rado zgodi pri zimskem plezanju – se nama je z Jakom zdelo, da bo JV greben na prvaka Kamniških alp bolj prijetna tura. Tako še v noči avto parkirava pri kmetiji Suhadolnik (ko človek lahko parkira avto na poletnih izhodiščih, je vsaj malo vesel suhe zime), in v zmernem tempu doseževa Kokrško sedlo ravno, ko se dodobra naredi dan.

Sončni vzhod je – kot vedno v hribih – fantastičen, in obadva sva ga kar veselja, saj na sedlu kar neprijetno piha. Tako se hitro odpraviva po markirani poti proti bivaku pod Grintavcem, kjer se odcepiva na greben Dolgih sten levo, tik, preden markirana pot gre skozi tako zelo izrazito skalno ožino. Greben Dolgih sten je taka lepa pohodna pot, ki tudi v teh razmerah poteka malo po travi, malo po snegu. Na desno stran je sicer več kot 100m prepadna stena, ki se dviga naokrog bivaka pod Grintavcem, na levo pa pod nama zija nekakšen kotel, ki je trenutno napolnjen s snegom.

Pogledi nama uhajajo proti Grapi čez Jame, in zdi se nama dobro zalita, edino sprašujeva se, ali je sneg v njej predelan… no, prav kmalu doseževa konec Dolgih sten, in začetek jugovzhodnega grebena. Tu si natakneva dereze in poprimeva cepine, in v grebenu naju pričaka res enkratno, prijetno plezanje. Sneg je na sončnih delih trd kot beton, v senčnih pa totalno nepredelan. Toda greben je, z malo iskanja prehodov, dovolj lahek, da to ne predstavlja nobenih težav. Kar prehitro se tako znajdeva na vrhu Grintovca, kjer je seveda, po pričakovanjih, kar nekaj ljudi. Na soncu v miru pomalicava, nato pa kar brez derez – sneg je namreč ravno prav odtajan – odfrčiva nazaj dol v dolino.

Oba je tura zelo navdušila, in vsaj zase lahko rečem, da bo ta simpatičen grebenček postal moja običajna pot na Grintavec, predvsem v letnih razmerah, pa tudi v zimskih…

Galerija slik