Kratka Nemška smer v Triglavski Severni Steni

Že odkar sem prvič plezal Slovensko smer v Triglavski severni steni daljnega leta 2012, sem se spraševal, kakšen je ta kotiček naših gora pozimi. No, minilo je skoraj 7 let, da sem končno našel somišljenika, ki mu praskanje po skali z derezami in zatikanje cepinov za naše čudovite apnenčaste bloke ni predstavljalo večjega problema.

V začetku leta 2019 se je vse odlično poklopilo: Matic je imel čas, “dobrih” razmer v hribih ni bilo, zaledeneli slapovi so bili narejeni zgolj butično, za najbolj močne plezalce, tako da sva imela na izbiro zgolj dvoje: turnosmučarski izlet v Avstriji (kjer bi užival samo jaz…), ali pa optimistično iskanje razmer v naših hribih! Edina lepotna napaka ture je bila, da sva nekako povsem zgrešila vetrno vremensko napoved, ki je obetala orkanske sunke…

Dobra stvar “suhe” zime je definitivno, da se človek lahko – tako kot poleti – z avtom zapelje do Aljaževega doma. Parkirišče je popolnoma prazno, kar se nama zdi kar zanimivo; pričakoval bi, da se bo našel kdo, ki bo napadal krasne zimske cilje desno nad Vrati ala Stenar, Gamsovec, Križ, … To pomeni, da nama je na voljo najboljše parkirno mesto takoj ob rampi, sej veste, da bo čim manj za hodit. Še v soju čelnih svetilk začneva dostopati proti Steni, in ravno dobro se začne daniti, ko hodiva po trdo predelani stezi čez Prag, vse tja do odcepa proti vstopu v Slovensko in Nemško smer.

Pod prvim skalnim skokom se napraviva v plezalno opremo, in sledi tehtna analiza situacije: se naveževa ali ne? Prevlada mnenje, da bova tale skok pa že potoolala, saj je poleti pravcati sprehod – in vrvi ostanejo v nahrbtniku. 10 minut kasneje, ko se obadva vsa neogreta v posneženi prečki boriva, da ohraniva mirno glavo, nama je za nespametno odločitev pošteno žal. Ko uspešno preplezava zoprn detajl, nama je obema jasno, da se bo potrebno v takih razmerah po Nemškem stebru verjetno kar vse-skozi varovati.

Sledi hoja do pod Nemškega stebra; na tem mestu se za nama prikaže solo plezalec (Česen), ki ga rade volje spustiva naprej, saj je obema očitno, da je hitrejši od naju… in napoči čas, da zaplezava v Nemški steber! Vstopni del naju kaj kmalu napolni z optimizmom, saj sem in tja cepin pade v pravi pravcati škripouc. Sicer je snega malo, in dokaj hitro, takoj, ko doseževa strmejši teren, se – tokrat pametno – odločiva, da se naveževa.

Spodnji del Nemškega stebra tako plezava cug-cug. Pomaga nama dejstvo, da sva smer skupaj preplezala ravno preteklo poletje, tako da nama orientacija ne dela nobenih težav. Bolj pokončni deli, ki so vsaj mene še najbolj skrbeli, so se izkazali za največjo plezalno poslastico; še največja zoprnija, kot sva odkrila nekoliko kasneje, so bili tisti konci, kjer je skala nekoliko bolj podrta.

Sledijo si vsi lepi detajli spodnjega dela Nemške smeri, in kaj kmalu se znajdeva na vrhu Gradu. Na tem mestu se izkaže, da sva lahko res hvaležna, da naju čakajo zgaženi prehodi, ki jih je v preteklem tednu splezala Meri s soplezalko; skala v raztežajih nad gradom je namreč zoprna, neka taka podrtija, ki jo je nedvomno ob prvem obisku prekrival nepredelan sneg; nama pa so v veliko pomoč steptane flike snega, kjer se je sneg odlično predelal.

… in kmalu za Gradom se znajdeva na Nemškem turncu! Nemški turnc je res idealen kraj za malico: vsenaokrog tebe se v zrak poganjajo strmi kamniti prepadi, ti pa sediš na razkošni polici, žvečiš potlačeš sendvič, in uživaš v razgledih. Poleti te na tem mestu iz zasanjanosti pogosto zbudi kakšen oster klik podrii varovanjeee, ali pa zapoje rezek zven kladiva. V tem zimskem dnevu pa sva v Steni, z izjemo najinega predhodnika, popolnoma sama. Zen.

Oz. zen bi bil, če naju neverjeten veter ne bi priganjal, da čim prej nadaljujeva. Veter se je namreč tekom dneva ves čas bolj krepil, in sunki so postajali že kar malo nevarni, saj so te lahko na delikatnem mestu prav nepričakovano vrgli iz ravnotežja.

Nemška grapa je, za razliko od poleti, v takih razmerah prav enostaven sprehod. Navkljub slabi zimi je v grapi naplaženega snega več kot dovolj, da se po njej povzpneva prav do vrha, kjer zavijeva v levo, proti izstopu Zimmer-Jahn. Omenjena prečka do Zimmer-Jahna v zimskih razmerah je ena boljših stvari, kar sem jih doživel v Steni (in tudi drugje). Pod nama namreč zazija Triglavska Stena v vsej svoji veličini, midva pa po povečini solidno zasneženi polici prečiva proti izstopu iz smeri. Res noro!

Pragovi izstopa Zimmer-Jahn se po težavnosti stopnjujejo; ko doseževa res strm teren pod zadnjim skokom, se brez kakršnihkoli pomislekov zopet naveževa. Nikomur od naju ne diši preveč plezanje skoraj popolnoma kopnega Zimmer-Jahna kot prvemu, toda nazadnje se jaz javim za vodstvo. Matic je ta del nekaj let nazaj že preplezal v podobnih razmerah, tako da je edino prav, da je tokrat vrsta na meni, da povedem navezo čez skok.

Skok je dolg približno 40 metrov, in v takih snežnih razmerah res ni poceni – moram priznati, da mi je kar pošteno dal vetra! Že vstopa se lotim narobe (preveč desno, ne po očitni plati), tako da že tam pustim dragocene atome energije, nato pa se izpostavljeno plezanje nadaljuje vse do nekoliko lažjega sveta pod zadnjim detajlom. Izpostavljenost je nora: med nogami ti zija celotna Stena, rob Stene in konec težav pa je pičlih 8 metrov v levo, da bi ga lahko že skoraj potipal. Težavnost se stopnjuje vse v zadnji previsni detajl, ki se ga lotim kar brez rokavic. Težak nahrbtnik je kriv, da me kar neprijetno navije, tako da sem primoran stopiti na klin, da se lahko v klasični kaminski tehniki ala Joža Čop uspem zbasati čez zadnji meter ven, na lahek svet pod Slovenskim turncom. Hura!

Matic je prejšnji dan že plezal, in v teh delih smeri se mu že začenja nekoliko poznati utrujenost. Toda obadva sva na vrhu smeri nasmejana in zadovoljna (vsaj jaz tako, kot že dolgo ne), da sva v takih razmerah splezala smer, in prav dobro je vedeti, da te čaka samo še pot navzdol. Časovnica pove vse: za plezanje od vstopa pa do vrha sva porabila namreč 9 ur! No, preden začneva sestopati je potrebno še malo navzgor, do vrha Slovenskega turnca, kjer v nogah le začutiva tisto utrujenost od celega dne praskanja s konicami derez.

Rob stene in prostrana snežišča doseževa, ko se počasi dela sončni zahod, in pogledi na drugo stran doline, proti Škrlatici, Stenarju, Dovškemu križu poskrbijo, da ima najina tura tudi tisto lepo, romantično razsnovo. Sej veste, ko si rečeš, šit, za take trenutke hodim v hribe. Ko v orkanskem vetru postopava gor in dol nazaj proti Pragu, sva vsak zatopljena v svoje misli. Dan počasi umira, in ko trčiva na markirano pot, je v poslednjih dnevnih žarkih končno čas za pavzo, malico, ter nalivanje s toplim čajem, ki sva ga pogrešala cel dan.

Sestop čez Prag v soju čelnih svetilk je, tako kot vedno, tista zoprna formalnost, ki jo moraš navkljub utrujenosti opraviti z veliko mero koncentracije, po drugi strani pa turi doda še večjo vrednost. No, razmere za sestop so bile na najino srečo naravnost odlične, saj je sestop potekal po številnih snežiščih z ravno prav zmehčanim snegom, nekje nižje doli pa je ugasnil celo veter, ki naju je cel dan neusmiljeno bičal. Dereze sva sicer pospravila šele proti koncu, že v dolini Vrat, zadnje energije koncentracije pa sva morala porabiti kakih 5 minut pred Aljaževim domom, kjer na poledeneli stezi nihče ni želel prvič v življenju narediti špage.


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja