Novoletne praznike v tekočem letu sem začel skrajno ležerno. Dvotedenski oddih od službenih obveznosti je bil sicer skrajno potreben, vseeno pa sem nameraval v tem obdobju vsaj malo v hribe. Z Maticem sva se tako, navkljub zavedanju, da dobrih razmer verjetno ni, odpravila pogledat, kakšne so stene okrog Vršiča. Za razliko od dveh let nazaj sva tokrat prepričana, da v steni sneg bo. Matic je namreč en teden nazaj plezal Severni raz (IV-/III, 300m), vendar sta zaradi pozne ure in slabih razmer s soplezalcem po vstopnih raztežajih obrnila.

Kar malo sem pozabil, kako prijeten je dostop do sten NŠG in Male Mojstrovke z Vršiča. Takole, v zimskih razmerah, so smeri v omenjenih stenah celo primerna destinacija za vikend – za razliko od poletnih mesecev, ko si lahko prepričan, da boš v smeri s še kakšno navezo. No, ko prikorakava do vstopa v smer, kar malo presenečena vidiva, da za nama capljata še dva plezalca, ki naju ujameta ravno, ko zaplezava v vstopni raztežaj Severnega raza.

Žreb me določi za vodstvo, in prvi raztežaj mi takoj predstavi dober izziv: sneg ne drži nič, in nekako lažje – po navodilih Matica – mi je narediti obvoz originalne smeri nekoliko v levo. Na srečo so v tem raztežaju svedrovci, tako da je za glavo nekoliko lažje. Drugi raztežaj Matic napelje po nekoliko lažjem svetu, ki pa ravno tako terja previdnost in nameščanje varovanja, saj je sneg totalno gnil in ne drži nič. Tretji raztežaj naju nato pripelje levo, v veliko grapo, po kateri – predpostavljava – teče Kaminska smer. Po grapi greva do zatrepa kar na štajerca, nato pa Matic zapleza desno, nazaj na sam raz. Letni detajl smeri – izpostavljen stolp – je tudi pozimi enkratna izkušnja, hkrati pa je strmina dovoljšnja, da so stopi in grifi več ali manj kopni. Mene nato čaka še zadnji raztežaj, zanimiva prečka/žmula, nakar se znajdeva na izstopu.

Še najbolj neprijetna je prečka v levo do izstopne grape, saj je sneg totalno nepredelan, spodaj pa se nahaja nekakšna platasta skala, ki ji ravno ne zaupava najbolj. Po izstopni grapi se nato kar pošteno nagaziva, da doseževa Hanzovo pot, in izstop iz stene. Do vrha Male Mojstrovke naju tako loči le še nekaj višinskih metrov.

Na vrhu naju končno obsijejo sončni žarki! Ker je ura še relativno zgodnja, razmere pa prijetne, se kar dodobra zasediva, in zadebatirava o tem, kako je pomanjkanje nekih dobrih razmer pravzaprav kar dobra stvar – neko “nedolžno” smer, kot je npr. Severni raz, namreč spremeni v pravo dogodivščino, kjer izkusiš vse tiste elemente negotovosti, po katere moraš sicer v dobrih razmerah v večje, bolj oddaljene stene…

Galerija slik