Prejšnjo nedeljo sva se z Evo ogrevala v Rabeljskem slapu. Instant internetni alpinizem nama je dal natančne informacije, da je slap dobro narejen, tako da sva – v strahu pred gužvo – žtrvovala nekaj močno pogrešanih uric spanca, in kar zgodaj krenila od doma, da bi prehitela množice ledolomilcev.
Rabeljski slap je res en tak par excellance frikovski slap, saj je dostopa manj kot 5 minut. Greš mimo zadnjega bloka v Rablju, zaviješ levo mimo vrtičkov, in že si pod slapom. Presneto, zakaj nimamo v Škofji Loki kakšnega takega slapu… No, ko prispeva, še ne dodobra ogreta, pod slap, tam zagledava znane obraze – Janez in Rok sta naju očitno prehitela, in sta že pripravljena za vstop v slap. Vsi štirje se odločimo, da bomo plezali desno varianto (WI4+, 100m), in medtem, ko Janez in Rok splezata prvi cug, simpatično (in dodobra naluknjano) svečo, se midva v miru pripraviva, Eva pa skadi še en čik.
Po uvodnem raztežaju – mimogrede, štanti so navrtani – se slap položi, in čakata naju še dva raztežaja prijetne, ne preveč strme plezarije do vrha. Ko se po treh abzajlih spuščava nazaj pod slap, pa cel prostor že bolj vre od plezalcev, in kar nekaj navez se organizira, pleza leve, desne variante, ipd.
Skratka Rabeljski slap je lušten slap, ki pa ga bom v prihodnje morda rajši šel – zaradi udobnega dostopa – plezati kdaj med tednom, po službi (ali pa pred njo!).
Galerija slik
