Če bi vprašali naključnega planinca, kje se nahaja Vežica, bi najverjetneje skomignil z rameni; morda bi izustil kakšno krepko o “odročnih martuljših koncih”, ali kaj podobnega. Le dobri poznavalci Kamniških Alp bi vam znali povedati, da se hrib po imenu Vežica nahaja nekje v grebenu med sedlom Presedljaj in Korošico in je najbližji sosed Konja. Če pa bi po drugi strani vprašali kateregakoli alpija, bi vam le-ta takoj na glas izustil čarobno besedo “GG”!
Ja, smer Geršak-Grčar (V+/390m) v severozahodni steni Vežice (1965m) je med plezalci tako ponarodela smer, da ima kar svojo krajšavo. Smer je bila vedno na mojem seznamu želja; že legendarni Mihelič jo (kakopak!) opeva, ko pa tekom let spoznavaš vedno več plezalcev, pa izveš, da praktično vsi o steni Vežice govorijo v samih presežkih. Dobra skala, nora izpostavljenost in lepo plezanje so pač atributi, ki v slovenskih gorah niso ravno pravilo. No, sam sem imel smolo, da je večino mojih plezalskih kolegov, s katerimi sem stopal po alpinistični poti, prej ali slej (brez mene) zavilo v smer GG.
Letos sem bil tako precej navdušen, ko sem izvedel, da Peter še ni plezal v Vežici 🙂 . Odločitev, kam iti za vikend, je bila posledično precej preprosta. Ker sem se že v petek zvečer mudil na koncertu v Kamniku, sem se nekaj čez 11. uro zvečer enostavno zapeljal do izhodišča za Kamniško Belo, parkiral svojega karavana, se ulegel zadaj v prtljažnik in se zavil v spalko. Žal mi spanec to noč ni bil dan, saj so me – ravno ko sem nekako začenjal kinkati – nekje okrog 3. ure zjutraj zbudili policaji, ki so preiskovali sosednji avto od mojega. Naslednji dan sem izvedel, da se je v dolini Kamniške Bele ubil planinec.
Nekje okrog 5. ure zazvoni budilka; ko na hitro pozajtrkujem in umijem zobe, na parkirišče pridirka Peter, in po 5 minutah sortiranja robe sva pripravljena na pot! Pot proti Vežici sledi široki poti po dolini Kamniške Bele; dela se vroč poletni dan, in na srečo debata hitro nanese na pijačo, nakar Peter odkrije, da mu v nahrbtniku manjka plastenka z vodo. Brez pomisleka vrže svoj nahrbtnik na tla in oddirka nazaj proti avtu, in 15 minut kasneje v lahkem teku prisopiha nazaj s plastenko vode v roki. No, zdaj pa res ne more iti več ničesar narobe!
Široki poti po dolini Kamniške Bele slediva do slapu Orgljice, tam pa ujameva stezo v desno, ki se po zelo kratkem vzponu čez gozd usmeri čez suh potok/strugo v strm gozd desno od slapu. Da človek pride do pod stene Vežice, se mora kar nagarati, in strma stezica skozi gozd ne popušča niti za ped; sledi skok – nekakšen suh, zglajen žleb, kjer verjetno ob hudih nalivih teče potok – ki navzgor ni pretirano težaven, nazajgrede pa se po njem gladko abzajlava (sta 2 navrtani sidrišči za spuste, ki omogočata dvojni spust po enojni vrvi). Nato sledi še več strme gmajne, in nazadnje, ko prispeva pod steno, še melišče. Tam pod vstopom v smer Geršak-Grčar začudena zagledava navezo. Mislim si: “Ja kako, sej pred nama ni bilo nikogar!”, o čemer sem kar prepričan glede na to, da ponoči nisem kaj dosti zatisnil očesa.
No, izkazalo se je, da sta pred nama prijetna plezalca iz AO Matice, ki sta noč prebivakirala kar pod steno. Ker Vežica slovi po zelo kompaktni skali, s Petrom ne vidiva veliko pomislekov, da plezava za njima. Hkrati nama to še bolj olajša orientacijo v smeri 🙂 . Smer res že od prvega raztežaja dalje ponudi dobro, strmo plezanje v res odlični skali. S Petrom se nama prav hitro prikrade nasmeh na ustnice, ki ne izgine vse do izstopnih raztežajev. Drugi raztežaj je ipak fenomenalen, in tako kot vsi spletni pisci si tudi sam ne morem kaj, da ne bi naredil kopice posnetkov Petra v izpostavljeni prečnici. Tudi naprej smer ponuja res lepe prehode čez strmo, platasto steno, in po svoje je kar nekoliko prehitro konec strmega dela smeri. Izstopni del smeri v Miheliču ni opisan, in vsekakor je stena tamkaj dovolj “berljiva”, da je relativno lahko poiskati najlažje prehode. Če imaš vsaj nekaj nosu za orientacijo, ne boš plezal več kot IV, pa še navrtana sidrišča boš našel!
Kot ponavadi v naših hribih so zadnji raztežaji (po izstopu iz kamina smo naredili še 3 raztežaje do travnate police, od tam pa še 4 raztežaje do izstopne rampe v levo) nekoliko bolj položni in se začenjajo vleči; pa bi vseeno rekel, da ponujajo dobro plezarijo III in IV stopnje v dobri skali! Do vrha nas nato loči še nekaj lomastenja skozi borovce. Mislim, da smo vsi navdušeni nad smerjo, hkrati pa smo zadovoljni, kako se je ta dan odrezalo vreme. Tekom plezanja v smeri nas je pravzaprav nekoliko narosilo, vendar se nikjer ni ulilo, hkrati pa je oblačno vreme poskrbelo, da nas ni cel dan švasalo vroče junijsko sonce.
S Petrom se odločiva, da sestopiva kar lepo po stezi, ki se vije čez greben Vežice in Vršičev do sedla med Dedcem in Vršiči, kjer po stezici sestopiva dol nazaj na melišča Šraj peska. Pod steno si privoščiva še malico, nato pa je čas za sestop, ki ni nič bolj milostljiv kot dostop, saj moraš vso tisto strmo stezico od jutra prehoditi še navzdol. Doda pa daljši dostop in sestop vsekakor turi nek dodaten čar, in ko prispeva nazaj do slapu Orgljice, se človek počuti, kot da je opravil kar dostojno turo, sploh za otvoritev plezalne sezone v hribih. V Vežico se pa sigurno vrnem! Zdaj, ko sem oddelal ultra-klasiko, bom – upam da – lažje dobil soplezalca za kakšno drugo smer tamkaj 🙂 .