Jesih-Potočnik v Debeli Peči

Po precejšnjem dogovarjanju in odpovedanemu terminu pretekli vikend se nama je z Evo na relativno stabilno soboto le uspelo ujeti za plezanje v naših hribih. Vsak plezalec ima nekje shranjen seznam smeri, ki bi jih rad še preplezal, in ta dan je naneslo, da je skupni imenovalec bila smer z eksotičnim imenom Ang Phu (VI-, 500m) v Debeli Peči. Zaradi muhastega vremena v letošnjem poletju štartava kar zarana, in ob 6. zjutraj že grizeva v breg po strmi lovski stezi nad Kovinarsko kočo, ki človeka pripelje pod severno steno Debele Peči.

Ozračje je neverjetno soparno – kot da bi bila v turški savni – in še enkrat si lahko sam pri sebi potrdim, da moje telo res ni narejeno za visoke temperature, saj sem po 5 minutah hoje že popolnoma premočen. Ko prispeva do pod stene, slediva stezici v desno, nato pa se kaj kmalu začne poplezavanje čez nekaj kar sitnih skalnih skokov, ter čez strme mokre trave, da prispeva do amfiteatra pod desnim delom stene.

Žal je najina ogledana linija, Ang Phu – ki več raztežajev sledi izraziti zajedi čez steno – nadvse mokra; tudi v sosednji smeri, Sekločevi, ne kaže nič bolje. Tako se z Evo odločiva, da greva v Jesih-Potočnik, ultra-klasiko Debele Peči, ki je tudi še nihče od naju ni plezal. Sestop čez mokre trave je kar strm, in čez zadnji skalni skok narediva kar abzajl (prusik je že okrog drevesa). Nato se sprehodiva nazaj do pod vstopa v smer Jesih-Potočnik. Ker sva že napravljena v pasove, hitro nenavezana začneva s plezanjem, in sidrišče urediva šele po prestopu čez kamin na nekakšni skrotasto-skalni rampi. Tam hitro odkrijeva, da sta v smeri pred nama 2 navezi, in dva raztežaja po rampi kar malo hitiva, saj na vsake toliko od zgoraj prileti kar neprijetna kanonada skal.

Tako hitro ujameva navezo pred nama, dve znanki iz AO Kranj. Na sitnem delu, pred kaminom, si vsaka naveza izbere svojo varianto: midva z Evo zaplezava po levem pečevju, onidve pa desno na raz, in tu jih prehitiva. Po tem raztežaju pa se znajdemo pod famoznim detajlom smeri, slovitim kaminom, ki je bojda že v sušni dobi pogosto moker. No, tokrat je še dodatno omočen in sluzast, in Eva ga premaga prav z zanimivo tehniko – pleza ga namreč obrnjena navzven. Medtem, ko premaguje zadnje metre, je slišati kar nekaj krepkih na račun “slabih klinov” – ne vem, meni kot drugemu je bil kaminček prav simpatičen 🙂 . Tudi Tina, ki pleza za nama, kamin lepo prepleza, čeprav jo je na vstopu na podlagi Evinih komentarjev kar malo skrbelo.

Smeri pa še zdaleč ni konec – zgoraj nas čaka še kar nekaj raztežajev lepega plezanja po svetu III in spodnje IV težavnostne stopnje. Izpostavil bi morda predzadnji raztežaj, ki zna biti orientacijsko nekoliko zapleten: od sidrišča, ki je desno na koncu kamina/zajede (ki se izteče na nekakšen stolpič/travnato terasico proti desni), Eva pleza kar precej v levo, po prečki čez nekakšen graben, okrog nekoliko podrtega stolpiča/razka (manj primerna alternativa naravnost navzgor po nekoliko podrtem razku), in levo čez platast detajl (IV) v nekakšen lijak za stolpičem/razom, nato pa po njem in levo od njega po stolpiču do zadnjega raztežaja pod izstopno zajedo. Zadnja zajeda je superca, edino škoda, da je raztežaja konec po 10m lepega plezanja, in znajdeva se na vršni podrtiji, od koder je do vrha Debele Peči še kakih 20m vzpenjanja.

Na vrhu si na sončku privoščiva hitro malico, nato pa sledi sestop. Sam sem prvič v življenju na Debeli Peči, in po pričevanju Eve o tem, kako je sestopna lovska pot (najhitrejši sestop nazaj do pod stene) sitna, se odločiva, da tokrat poizkusiva sestopiti po normalni planinski poti dol v Krmo. Pot se zložno vije nekaj časa gor in dol po grebenu, dokler ne prideva na sedelce. Pot se nato v kar strmih okljukih po gozdu, meliščih, in borovcih spušča navzdol proti Krmi. Občutek imam, da je v Krmi vedno prav zatohlo ozračje, in tokrat ni nič drugače – veter hitro pojenja, in ni dolgo, ko se nama jeziki popajo na nebo od soparne vročine in julijskega sonca, in hvaležna sva za vsako sapico vetra, ki naju uspe vsaj malo ohladiti.

Ko končno prispeva do vznožja Krme, desno v skalnati grapi – kjer se v dolino spušča simpatičen potoček – zagledava nekaj rdečega. Firbčna, kot sva (no, vsaj jaz sem), greva pogledat, kaj za hudiča je to, in odkrijeva, da je spomladanski sneg očitno v dolino pripeljal raztrgan nahrbtnik. V njem najdeva še zavit tobak, powerbank, sončna očala, spalno vrečo in pa ženske kopalke. Ne znava si razložiti vsega skupaj, tako da nahrbtnik pustiva, kjer je bil, in se napotiva navzdol proti parkirišču. Tam se nama nasmehne sreča, da je dan zaključen v res dobrem slogu: naletiva namreč na planinca, ki naju je pripravljen zapeljati nazaj do Kovinarske koče, tako da je nama prikrajšanih 30 minut hoje po dolini. Enkratno!

Debela Peč je pa en super hrib, kamor se bom še vračal – sploh zdaj, ko obstaja vodniček zanj. Stena je relativno lahko dostopna, ponuja pa dobro skalo v pošteni, 500m dolgi steni. Edinole z sestopom bi lahko naumili še kaj boljšega, da ne bi bil tako zoprn 🙂 .


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja