Po neverjetno soparnem in vročem tednu nas je za vikend končno pričakala vesela novica – prehod hladnejše fronte, in ohladitev! No, ta vesela ima za nas plezalce vseeno lepotno napakico – da ne bomo mogli iti plezat v hribe 🙁 .
Na srečo se vremenska napoved v petek popravi v dovoljšnji meri, da se z Maticem odločiva, da bo v soboto še dovolj sončnega vremena za kakšno krajšo smer. Seveda se odločiva za “kraljico krajših smeri”, severno steno Nad Šitom Glave (2087m) nad Vršičem. Kratek, enostaven dostop, še bolj udoben sestop, ter 250-300m dolge smeri so tiste ključne karakteristike, ki govorijo v prid naši popularni steni.
Morda bi lahko omenil še odlično skalo in dobro plezarijo, kar velja tudi za najino izbrano smer, ki sliši na ime Vodnjak želja (VI-/V-VI, 280m). O smeri sva slišala precej hvale, pa še nobeden od naju je še ni plezal.
Zaradi napovedanega vremena, ki naj bi se po nekaterih vremenskih modelih sfižilo že do 2. ure popoldan, štartava že zelo zarana; ko Matica ob 5. uri zjutraj poberem v Radovljici, sva obadva kar nekoliko nemotivirana, saj je v dolini čez noč pustošil prav divji naliv. Vseeno prevlada optimizem, in ko nekje med 6. in 7. uro zjutraj prisopihava na sedlo Vratca, zadovoljna odkrijeva, da je severna stena NŠG suha kot poper! Kot je poleti običajno, nisva edina, ki sva si izbrala to popularno steno, vendar na srečo vse naveze hitijo v druge smeri, tako da imava naš Vodnjak popolnoma sama zase 🙂 .
Že v prvem raztežaju se nama zasvita, odkod bi lahko izviralo ime smeri. Verjetno sta si prva plezalca želela čudovitega, atletskega plezanja v dobri skali, in želja se jima je, tako kot nama, nedvomno izpolnila. Smer (razen nekoliko sitnega vstopa) sledi lepim, konstantnim naravnim prehodom čez spodnji del stene, dokler se ne izteče na šodrasto polico, ki prereže celotno ostenje na dva dela.
Tam sledi še največja lepotna napaka smeri: čez detajl – previsen kamin – se smer pridruži sosednji smeri, Trmastim kaminom. Ne vem, kaj je z menoj in Zaplotnikovimi smermi, vendar nad detajlom nisem preveč navdušen. Pravzaprav ravno nasprotno, že nekaj časa se nisem moral v hribih tako nagarati! Preden zoprn detajl preplezam prosto, moram namreč z ramen sneti nahrbtnik, ter ga z gurtno pripeti na pas, da se lahko v kamin dovolj skobacam s telesom (in desno nogo), da dosežem višje ležeče grife in se spajsam čezenj.
Na srečo je zoprnija hitro pozabljena, saj človeka takoj na vrhu previska zopet pričaka fantastična plezarija, in prvovrstna skala. Smeri Trmasti kamini slediva nekoliko predolgo, saj bi po najini kasnejši oceni morala iz zajede/kamina proti desni – čez plošče – kreniti že takoj, kakih 5 metrov nad detajlom (tam nekje se nahaja en štant). No, tudi najina varianta, kjer slediva Trmastim kaminom še čez nekakšno rahlo previsno zaporo (10-15m), ni napačna, saj nad le-to zaporo z elegantno, izpostavljeno prečko v desno prideva nazaj v najino smer. Škoda je le, da sva zamudila približno polovico zajede, ki je narisana na skici smeri. Sledi še en noro dober, lep raztežaj, nakar se znajdeva v zgornjih etažah stene, kjer se težave končajo. Po raztežaju in pol štajerca sva po 3 urah in pol plezanja na vrhu NŠG.
O dežju ni ne duha ne sluha, le okrog Male Mojstrovke se poja nedolžen oblak. Pravzaprav sva kar hvaležna za mrzel veter, ki je lepo nasprotje neznosni sopari in vročini preteklih dni.
Ker vreme še kar drži, dan pa je še mlad (nazaj do avta pridirkava nekje okrog poldneva), izkoristiva priložnost, da se spotoma greva še malo kopat in martinčkat do Jasne, preden jo podurhava nazaj na Gorenjsko, v dež in težko pričakovano ohladitev.
Galerija slik
