S Petrom (AO Jesenice) se zadnje čase kar pogosto naveževa na vrv. V nedeljo sva se tako usmerila v še en skupen plezalski cilj, Trikot v Dolgem hrbtu (VI (A1)/V, IV, 500m).
Ker sva že v delavskih letih, se odločiva za “semi-penzionerski-alpine-start” ob 5. iz Kranja, kar ima za posledico, da začneva plezati šele nekje okrog 9. ure zjutraj. Med dostopom doživiva pravo adrenalinsko budnico: meni uspe ob obvozu snežišča sprožiti dva gromozanska skalna bloka, s katerima se zapeljem meter nižje, preden se nekako zagozdita med snegom in steno; Peter samo zaprepadeno gleda, zakaj nimam zlomljene noge, sam pa se še danes (dan zatem) zahvaljujem božji skrbi, da je tako spretno posredovala.
Davek je strgan čevelj in nekoliko udarjeno stopalo, s katerim pa lahko hodim brez večjih težav. Da še ni konec akcije, poskrbijo gamsi, ki v dostopno grapo pod vstopom v smer na vsake toliko zvalijo pošiljko kamenja. Tako se prav hitro podurhava v vstopno prečko, ki naju popelje v osrednji del stebra, in v najino smer.
Sama sreča, da smer prav kmalu postreže z odličnim plezanjem! Če v prvih nekaj raztežajih še izustiva kak ne preveč vzpodbuden komentar (slaba skala, trenje, …), se ob prehodu v osrednji del stebra vse spremeni. Med izpostavljenim, kar atletskim plezanjem v odlični skali nama jutranji zapleti prav kmalu izpuhtijo iz glav. Frikovski gibi, kar visoka težavnost ter dobra opremljenost smeri (kak klin sva bolj ali manj zabila le na kakšnem štantu) so aduti, ki si sledijo iz raztežaja v raztežaj skoraj do roba stene.
Orientacijsko nama je celoten potek smeri povsem logičen, saj le-ta ves čas sledi najlažjim prehodom čez steno; zatakne se nama šele v predzadnjem raztežaju, kjer se naenkrat znajdeva s problemom, kam zdaj? Peter poizkuša plezati proti desni, ter nato levo v nekakšen kamin; ko obupa, meni uspe pobegniti po še najbolj naravnem prehodu s sitno prečko v desno v položen, gruščnat graben, kjer še po nekako dveh dolžinah vrvi lažjega plezanja (~II) doseževa rob stene.
Tako po 7 urah plezanja (sigurno bi bila na vrhu še dobre pol ure prej, če se nama ne bi zataknilo na koncu pri orientaciji) pležo proslaviva – jaz v klasični maniri s Haribo bonboni, Pero pa z debelo kajlo od sendviča. Sestop čez Mlinarsko sedlo in Češko kočo se pa, tako kot vedno, kar vleče, tako da zamudiva povabilo za namakanje v Kokri, in sva se primorana zadovoljiti s pirom v trenutno popularni Kočni (piceriji, ne hribu).
Galerija slik
