Če je bil prejšnji večer simpatičen, je bila noč, ki je sledila, nekoliko manj; pozno zvečer je namreč v Dom planincev prispela skupinica planincev, ki je na prednovoletni dan zašpilila glasno fešto, ki ni pojenjala do jutranjih ur…
Vnovični dostop do Okrešlja je tako zajemal poleg zmatranih nog še neprespanost. Tolažila sva se, da bova lahko itak spala naslednji dan, na prvi dan novega leta 🙂 .
Cilj drugega dne je Celjska smer (IV/3, M, 350m), ki naju pričaka brez navez pred nama. Juhej! Z utrujenimi nogami se nama je dostop do Turskega žleba zdel neskončen in sama sebi sva se zdela resnično počasna. Toda ko se napraviva v plezalno opremo, je nahrbtnik kar naenkrat čisto lahek, in plezanje nama dobro steče. Vstop in spodnji del smeri plezava nenavezana, vrv pa potegneva iz nahrbtnika šele za strm ledno-snežni skok.
Na tem mestu naju ujame lokalna naveza, s katero nato skozi celotno smer plezamo kar skupaj. Strmem skoku sledi še en relativno dolg ter strm raztežaj, nato pa se znajdemo v grabnu, po katerem teče smer. Tukaj se razvežemo, in v naraščajoči temperaturi meč dosežemo rob vršne stene, kjer se znajdemo pred odločitvijo: levo ali desno?
Levo oz. direktno navzgor gre ven originalni izstop, mi pa se zapodimo v desno, proti sistemu zasneženih prečk v obliki črke “Z”, preko katerih po lepem, nezahtevnem, toda izpostavljenem plezanju dosežemo rob stene. Dobre razmere so botrovale časovnici – smer smo plezali nekaj več kot štiri ure.
Za razliko od prejšnjega dne se nama tokrat bolj mudi domov, na silvestrsko praznovanje, toda pred ovinkasto vožnjo nazaj domov se ne pozabiva ustaviti še na hitrem piru z navezo, s katero smo skupaj preplezali smer.