Po zadnjem obisku Logarske doline mi odlične razmere v tamkajšnjih stenah niso in niso dale miru. Pomagala, kajpak, ni tudi poplava Internetnih objav, ki so vse po vrsti hvalisale nore razmere nad Okrešljem.
Matica mi hitro uspe zmotivirati za akcijo, in na plan pride z revolucionarno idejo: greva v Logarsko kar za dva dni, za predzadnji in zadnji dan starega leta!
Ker se zavedava, da živimo v obdobju Internet alpinizma, štartava iz Ljubljane že ob precej nehumani uri. Ko prevoziva vse ovinke med Ljubljano in Lučami, se najina prebrisana taktika obrestuje, saj sva na parkirišču prva!
Klasika letošnje zime, Vzhodna smer v Mali Rinki (IV/3, M, 350m), naju pričaka kot nevesta pred oltarjem: nasmejana in odeta v belino 😀 . Vse od vstopa pa do zadnjega raztežaja pikava po res dobro predelanem snegu, edinole v kaminu v drugem raztežaju morda nekajkrat zatakneva cepin v skalo.
Ker je smer tako dobro narejena, sva res hitra, in navkljub temu, da se celotno smer varujeva (in pridno montirava vmesno varovanje, ki se ga da odlično nameščati v skalo), se po dobrih štirih urah nasmejana znajdeva na vrhu Male Rinke.
Zavedajoč se, da naju od Turskega žleba navzdol čaka samo senca in mraz, si poiščeva zavetrje, kjer se kar nekaj uric martinčkava in opazujeva belo pravljico vsenaokrog naju.
Spanje sva rezervirala v Domu planincev, kjer doživiva en prav tak simpatičen večer; ne samo, da odličen pasulj pade na plodna tla (naslednji dan je seveda zagotovil prepotrebne pospeške v vertikali), temveč je tudi glasbena podlaga v koči izvrstna. Za razliko od običajne govedine se namreč vrti blues in južnjaški rock, ki naju v kombinaciji s pirom hitro uspava…
Galerija slik
