Smo v obdobju težkih časov, pred-koronskih in po-koronskih. V obdobju pandemije se je verjetno vsak izmed nas boril s svojimi demoni in strahovi. Pri meni je bilo teh demonov več, vsekakor pa je eden izmed njih bil tudi pomanjkanje gibanja na prostem. Pravzaprav sem odkril, kako zelo sem navajen svobodnega gibanja po mejah naše male državice, in kako zelo me je prizadela izguba tega privilegija.

Seveda sem močno pogrešal tudi hribe in gorski svet, zaradi česar je bilo hitro po koroni potrebno temu narediti konec. In sva šla z Matjažem v Bohinj. Že vožnja čez Soriško planino v “posvečene konce” je bila krasna, s še zasneženim Triglavom in Julijci v ozadju.

Mislim, da sem prvič v življenju šel navzgor po poti proti Komni, in moram priznati da se mi je pot vlekla še bolj kot Komarča. Tistih serpentin ni in ni konec, in tudi, ko jih končno zmanjka, še nisi na Komni, pač pa te do tja čaka še kake pol ure hoje po gozdnatem terenu. Od Komne sva nadaljevala pot proti koči pod Bogatinom, kjer si privoščiva nekaj malice. Dela se lep dan, le sonce se sem in tja skriva za oblaki, in bolj, ko se bližava Bogatinskemu sedlu, bolj naju prepihava mrzel veter.

Sama pot od koče pod Bogatinom preko Bogatinskega sedla in navzdol proti Krnskim jezerom je prava zgodovinska učna pot, saj te skoraj na vsakem koraku obkrožajo mračni ostanki prve svetovne vojne (in medvojnega obdobja). Tu so res lepo speljane mulatjere, po katerih se vije pot, ostanki bodečih žic, nekje nižje doli pa tudi gromozanska italijanska medvojna kasarna z nekaj ostanki topov.

Človek z Bogatinskega sedla do Krnskih jezer izgubi kar nekaj višincev, vendar sva na Krnskih jezerih vseeno lepo poplačana z razgledi, lepim ambientom (in pa še eno malico). Med potjo nazaj, ko se morava nazaj povzdigniti na Bogatinsko sedlo, se vreme kar nekoliko sfiži, saj ni in ni sonca, ki bi naju pogrel ob tistem mrzlem vetru.

Zadnja etapa, sestop s Komne, je navzdol ravno tako mukotrpna kot navzgor, in poti ni in ni videti konca. Na srečo na sestop kmalu pozabiva, saj naju v Bohinju pričaka pravi raj – lokali in gostilne so že odprti, turistične gneče pa (še) ni. Tako si pred odhodom domov privoščiva še kosilo in namočiva noge v jezeru. Carpe diem!

Galerija slik