Med frikanjem v Čepiću smo se z Evo in Andražem začeli spraševati, kje bi bila naslednji dan dobra hribovska pleža. Po tem, ko obdelamo marsikatero slovensko steno, sam navržem idejo o Spominski smeri Dr. Ažmana v Velikem Draškem Vrhu (VI+/V-VI, 400m), ki pri sogovornikoma pade kar na plodna tla. O smeri smo vsi slišali lepe besede, hkrati pa zadošča nekaterim kriterijem: lepa linija, suha stena in kompaktna skala. Edinole pri kratkem dostopu moramo narediti kompromis…

Ker smo vsi nekoliko dopustniško razpoloženi, in ker mene zvečer čaka fešta, štartamo kar pozno (za Krmo) uro, in v ležernem tempu dostopimo do pod stene v vse bolj vročem poletnem soncu. Na srečo je stena v senci! Raztežaje si razdelimo na tretjine, in prvo sekcijo vodstva izžreba Andraž, ki nas po vstopnih policah popelje v fantastičen sistem zajed in poči; smer ves čas išče najboljše layback zajede, kamor človek z veseljem zatika metulje in zatiče.

Na lepem podstavku sredi stene vodstvo prevzame Eva, in njen detajl predstavlja platasta prečka v levo, ki si jo Eva nekoliko po frikovsko začini, midva z Andražem pa najdeva lažjo beto 🙂 . Zadnji del smeri počaka mene, in tudi sam sem nagrajen z lepimi zajedami, dokler se smer ne prevesi v vršni šoder, od koder izstopimo na levo ven proti izstopni grapi.

Plezanje je bilo vsem enkratno, kar mislim da je bila posledica večih dejavnikov: dejansko res lepe in dobre smeri, dobrega vzdušja, ležernega tempa in dejstva, da plezamo v tri. Pismo, je fino plezati v tri… Ker za nami ni bilo nobene naveze, smo smer tudi vestno čistili in v globino zmetali precej naloženih skal, ki so očitno v smeri še od zime.

Mene je kar nekoliko skrbel sestop, saj imam zadnje čase nekaj blagih težav s kolenom, in sestop čez Bohinjska vratca se, po govoricah sodeč, precej vleče (nazadnje, ko sem plezal v VDV-ju, sem sestopil na Pokljuko). No, pa so bili moji strahovi odveč, in mislim, da sem našel nov lep košček Julijcev. Dolga prečka od Pokljuke do Vodnikovega doma je namreč tako razgledna in prijetna, da mi ni bil sestop prav nič zoprn, edinole vzpon na Bohinjska vratca se nobenemu ni ravno dopadel. Je pa res, da na to računaš že od jutra, in potem stvar ni tako huda…

V glavnem, smer je lepa, plezanje odlično, opremljena pa tudi ravno prav, saj se da povsod pridno uporabljati premična varovala.

Galerija slik