Letos sem se na ferajnu (AO Kranj) udeležil mentorskega programa, in tako sem “v mentorstvo” dobil dva zagnana tečajnika, Tejo in Matjaža. Prvo skupno turo smo otvorili že pozimi v zasneženih stenah Dolgega Hrbta. Zdaj, po sprostiti epidemoloških ukrepov, pa je počasi dozorel čas, da jima predstavim še lepote, čare in mike slovenske skale 🙂 .

Po številnih predlogih, kam naj zarinemo, ju glede na nestabilno vremensko napoved prepričam, da bo najbolj sigurna severna stena Nad Šitom Glave (NŠG) nad Vršičem. Pri izbiri smeri pa se uklonita moji želji, da gremo pogledat v smer Košir-Brelih (IV/III-IV, 200m), ki je sam še nisem plezal. 200m dolga štirica bi morala biti kar primerna uvertura v slovensko skalo. No, pa smo nazadnje vsi dobili nekaj več, kot smo pričakovali!

Pod steno nas pričaka kar gromozansko snežišče, vendar ga, opremljeni s cepini, brez težav premagamo. Zaradi gromozanske krajne zevi v smer zaplezamo nekoliko desno od originalnega vstopa, nato pa iščemo prehode v levi del stene. Po dveh raztežajih se znajdem v veliki dilemi: nos in lahki prehodi me vlečejo v desno, skica, smer in klini pa se nekako ne ujemajo, in me vabijo navzgor in nekoliko proti desni v strmejši svet. Če bi le poslušal svojo intuicijo in sledil lahkim prehodom v levo, bi verjetno šli pravilno po smeri, tako pa smo se kar naenkrat znašli pod mokro, strmo zajedo, v kateri je v nas bolščal klin z vponko.

Ja nič, zdaj ko smo pa tukaj, pa seveda ne bomo obračali!? Tako se opogumim in zaplezam v mokro zajedo, ki je z vsakim višinskim metrom težja in bolj sluzasta. Na srečo se da dobro uporabljati metulje. Na vrhu, pred izstopom v lažji svet, se moram dejansko obesiti v komplet in malo počiti, preden napnem vse sile, da izplezam ven. Tole pa sigurno ni bilo IV! (po raziskovanju s pomočjo strica Google-a, kaže, da smo plezali podobno varianto kot Volontar in Sodja pozimi, ki sta ji pribila bolj realno oceno VI-).

Tudi Teja in Matjaž se hrabro prebijeta čez siten, moker detajl – v pomoč jima naštimam tudi vrv – in na sidrišču moram priznati, da nista ravno navdušena nad slovensko skalo 🙂 . No, na srečo vseh smo zdaj nazaj v smeri, in naslednjih nekaj raztežajev je kar simpatičnih, z lepo prečko in lepim kaminom, na vrhu katerega se znajdemo v klasičnem šodru, ki nas zaposli do vrha stene. Ker veter neusmiljeno brije, si prav na hitro stisnemo roke, nato pa oddirkamo nazaj navzdol proti Vršiču.

Analiza ture se izvede pri Tonkini koči, kjer Teji in Matjažu zagotovim, da bo naslednja smer lepša, da ne bosta že kar takoj izgubila volje nad skalnim plezanjem v naših hribih 🙂 .

Galerija slik