Ob koncu zime, ko so lepo vreme in spomladanske temperature obetale prijetno frikanje na primorskem, smo se z Andražem in Andrejem odločili za obisk kultnega slapu nad Belopeškimi jezeri.

Zame je bilo to že drugič, enkrat sem ga že pred leti plezal z Janezom, Andraž je imel neporavnane račune, Andrej pa zgolj veliko željo in zagnanost.

Dostop smo opravili na smučeh, kar je krasna ideja, malo manj krasno pa je, če sta tvoja soplezalca vojak in pripravnik za gorskega vodnika, ti pa ven iz forme. Najhujša stvar v dnevu zame je sigurno bila prva ura dirkanja na smučeh do pod slapu 🙂 .

Kaj lahko povem po ponovnem obisku? Slap je še vedno res lep, tudi še vedno drži, da je to ena izmed relativno varnih opcij v pozni koledarski zimi, če le temperature niso previsoke – v Plazju je pač res mraz!

Sicer pa prvi raztežaj še vedno “preseneti”, tako kot me je 5 let nazaj. Tako, na dostopu ga gledaš, pa se ti zdi pač ajde, lepa, uživaška zavesa, ki je dodobra na not. No, za nas, ki nismo super ledni specialisti, ti potem kar hitro da vedeti, da ni tako zelo na not, oz. da je kar pokonci 🙂 . Ampak po tem prvem šoku smo se pa potem kar sprostili in uživali. V zgornjem delu nas je Andrej pravilno popeljal po desnem grabnu pod sveče (5 let nazaj sem sam rajši vlekel raztežaj levo v ledne zavese), kjer nas je kar dodobra stuširalo. Očitno je to davek za ambient, ki je tam notri, v luknji za ledenimi svečami, kar epski.

Z vrha smo nato z navezo za nami skupaj izvedli abzajl. Že pri prvem abzajlu smo sicer storili veliko neumnost, nekej smo hoteli hiteti pri vrveh, in za nagrado dobili tako zafecljane vrvi, da smo sigurno porabili cca dodatno uro, da smo vse spravili v red…

Ampak konec dober, vse dobro. Slap je res mogočen in lep, tako da se zna zgoditi, da ga obiščem še kdaj.

Galerija slik