Po turi na Monte Disgrazio smo bili vsi trije z Maticem in Petrom kar utrujeni, tako da nismo čutili pretirano močne motivacije za skalno plezanje na meji naših sposobnosti. Ker pa nam je pred odhodom domov preostal še en dan, smo si vseeno želeli ogledati slovito dolino Val di Mello, ki je tako priljubljena pri skalnih plezalcih. Še posebej zato, ker je vremenska napoved obetala lep, sončen dan.
Ker se nam zjutraj ni nikamor mudilo, nam zaradi prometne gneče na cesti (in v vasici San Martino) ni preostalo drugega, kot da avto parkiramo na velikem parkirišču za obiskovalce, ki se nahaja pred samo vasico. Drugje je bilo namreč že vse zaparkirano. Lepa, topla in sončna jesenska sobota je očitno privabila številne lokalne plezalce iz širše okolice (tudi iz Milana si v tem krasnem gorskem zatrepu v dobrih 2 urah), in kar malo smo se ustrašili, da bo tudi v skalnih smereh gneča. No, kasneje se je izkazalo, da je v dolini tudi veliko pohodnikov, in pa predvsem balvanskih plezalcev, ki so imeli drugačne cilje kot mi 🙂 . Sem si pa vsekakor zaželel, da bi enkrat uspel sem priti plezat tudi balvane, saj je po dolini razmetano toliko enkratnih bolderskih problemov, da imaš dela za več življenj!
Pot nas je vodila skozi živahno vaško središče, kjer je nekaj ljudi ob jutranji kavici že lovilo sončne žarke. Vas navkljub gneči ohranja prijeten, idiličen izgled majhne alpske vasice, pot proti dolini Mello pa poteka prav skozi nekaj zavitih uličic. No, kaj kmalu se vas konča in čaka nas slaba slabe pol ure hoda, da prispemo v dolino. Naokrog se nam odpirajo vedno lepši razgledi – tu v nas zahromi čudovit potoček z markantnim slapom v ozadju, spet malo kasneje se nam čeljusti povesijo, ko zagledamo neizmerno visoke granitne stene, ki se dvigajo iznad gozdnih krošenj; še najbolj pogosto pa nas za ovinkom pričaka tak ali pa drugačen granitni blok. Na vseh dovolj velikih blokih lahko vidimo bele sledi, kjer se nahajajo oprimki in stopi, marsikaterega pa že obkroža skupina plezalcev s crashpad-i, ki se v prekrasnem ambientu te gorske doline zaganjajo v balvanske probleme. Ja, res bo treba enkrat priti sem s tem namenom!
Izberemo si kombinacijo smeri L’alba del Nirvana in Stomaco pelos (V/IV-V, 150m), ki naj bi obljubljala prijetno uverturo v plezalsko področje. Kombinacija je znana po prvem raztežaju, kjer v 20 metrih lahko vpneš varovanje samo v en klin – raztežaj poteka pač po granitni plati! No, treba je povedati, da je naklonina plošče precej na noter, granit pa izredno dobro drži trenje. Vseeno mora biti Matic kar zbran, ko pleza smer naprej. V nadaljevanju smeri se vsi zamenjamo v vodstvu – v srednjem delu nas jaz znavigiram čez nekaj lepih, a kratkih, plezalskih detajlev z dobrim varovanjem. Vmes nam uspe pobrati še en totem cam, ki ga je nekdo očitno izgubil. V zadnjem delu pa nas Peter povede po nekakšni prečki proti desni ven iz strme stene. Meni ta zadnji del ni bil prav zelo všeč, toda bil je edina opcija, če nismo želeli napasti z 6c (se mi zdi…) ocenjene, rahlo previsne poke nad nami.
S tem vzponom se je zaključil naš kratek izlet v Val Masino. Vsi smo se strinjali, da bomo sem še prišli, naslednjič morda res plezat izvrstno skalo, ki je je tu res za izvoz!
Galerija slik
