Zimska ponovitev Belačevega stebra v Kalški gori

V nedeljo smo si s Maticem in Petrom (AO Jesenice) zaželeli potipati zimo, ki je začela v dolini z nižjimi temperaturami trkati na naša vrata. Čeprav nam je bilo jasno, da nekih hudih zimskih razmer v gorah najbrž ni (tudi snega je malo), smo se nazadnje odločili, da gremo do Kokrškega sedla, nato pa v krajši steni Kalške gore izberemo primeren cilj.

Malo smo potiho upali, da bi lahko opravili ponovitev kakšne zimske smeri iz ostenja, na primer smer Humar-Škarja. No, ko smo prispeli do Cojzove koče, je bilo jasno, da nima smisla iskati smeri, ki potekajo po grapah, plaznicah in žlebovih, saj je snega bilo res malo. Tako smo se odločili, da zaplezamo v Belačev steber (IV+/III, 160m), eno izmed “klasičnih” letnih smeri v ostenju Kalške gore. Sam sem smer že plezal leta 2014, vendar se dejansko od smeri nisem spomnil praktično nič, tako da sem se počutil, kot da smer plezam prvič.

Čeprav smo koledarsko še v jeseni, in čeprav je bilo snega okoli nas res malo, je na Kokrškem sedlu vladalo pravo zimsko vzdušje. Močan veter severnih smeri je poskrbel, da smo nase navlekli vse cunje, kar smo jih imeli, pa je bilo še premalo. Nohtanje, opletanje rok, počepi in drgetanje so postali naša stalnica tekom celotne smeri, dana razmera pa je poskrbela, da je navkljub “skromnem” plezalnem cilju dan bil kar poštena avantura.

V smeri nas je pričakal neuporaben, sipek sneg, na srečo pa so bile trave zmrznjene. Zaradi mraza smo celotno smer plezali z orodji, kar je bil kar “šok” za roke, še od poletja navajene skalnih oprimkov. Prve dva raztežaja sta bila še kar naložena, tako da smo morali biti previdni, medtem ko je srednji del – navpična, razčlenjena stena, kjer smer sledi poklinam in razpoki direktno navzgor – ponudil res lepo plezanje z orodji, in je definitivno vsem bila najlepši del smeri. Zgornja tretjina smeri pa se izdatno položi, poleg tega pa postane kakovost skale slabša, tako da smo morali zopet plezati bolj previdno.

Zaradi prej opisanih razmer smo za “skromnih” 160m plezanja potrebovali skoraj 6 ur! Sem se kar malo spomnil na angleže in škote, kjer smo tudi večkrat doživeli lokalce, ki so za nekaj raztežajev dolgo smer potrebovali cel dan. Očitno, če je tako zelo mraz, to res ni nič takega. Ali smo pa samo še neuplezani v zimo, kdo bi vedel 🙂

Kakorkoli, s fantoma smo se navkljub polarnemu mrazu imeli fino, in ko smo ravno do trde teme prispeli nazaj do avta, smo se vsi strinjali in potrdili staro pravilo: ne rabiš veliko, da je dan pustolovščina – divje vremenske razmere, odprto glavo, in pa pogum zaplezati v smer, glede katere nisi čisto siguren.


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja