V obdobju “razmer stoletja” (s čimer se sam sicer ne strinjam – mislim, da so razmere res dobre, da pa so bile kdaj, tudi v zadnjih 13 letih, odkar se ukvarjam z alpinizmom, še boljše) sem seveda tudi sam vestno prebiral alpinistične novice, cedil slino ob Instagram objavah, ter kuhal nezanemarljivo bero foušije do glavnih akterjev alpinistične scene, ki so – vsaj na videz – razmere na polno izkoriščali iz tedna v teden. Vreme je prav tako sodelovalo, saj je ohranjalo dolgoročno stabilnost, in tudi sam sem klonil pod pritiskom – v petek vzamem dopust!
Čakala me je le še odločitev, kam? Čeprav sem v zadnjih letih sploh pri zimskem alpinizmu načelno precej velik idejni zagovornik tega, da greš stran od množic, nekam, kamor te pač vleče, in preveriš razmere na terenu, v duhu “če ne greš, ne veš”, pa moje akcije bržkone pogosto govorijo drugače. Tudi tokrat sem, ponovno, “klonil” in se odločil za Kavkin slap v Stenarju (IV/4, 350m), saj mi je prišlo na uho, da je razmera v tej smeri dobra. Sej bi uporabil izgovor, da me zadnje leto precej matra koleno, in da je bilo že dovolj negotovosti, ali bo zdržalo prvo tako turo z nekoliko večjo višinsko razliko; ali pa rekel, da letos nimam dovolj kondicije; ali pa da nisem dovolj uplezan (a je sploh razlika?). Dejstvo pa je, da so vse to izgovori. Resnica je verjetno kar ta, da manjka motivacije, volje in kondicije, da bi se raziskovalnega alpinizma z več avanture bolj resno lotil… Bi rekel, prekletstvo vikend bojevnikov, pa bi bil to še en dodaten izgovor. Naj bodi tako!
Zmenim se še z Andrejem, Maticem in Hano, tako da se v petek zjutraj v avto napakiramo dve navezi, in kmalu nas jekleni konjiček, opremljen z verigami, brez prevelikih muk pripelje do Aljaževega doma. Ko v nastajajočem se jutru sopihamo navkreber proti bivaku pod Stenarjem, nas že po dobri uri dohiti dvojec jeseniško-radolških navez, ki imajo ravno tako za cilj izbrano severno steno Stenarja. Instant alpinizem v praksi! Mladeniči in mladenke so zagnani in našpičeni, in čeprav se trudimo obdržati prvo mesto, se nekje pod Stenarskimi vratci vdamo in vodstvo prepustimo moški dvojici, medtem ko druga dvojica deklet zavije proti Severnemu slapu.
Kavkin slap se očesu pokaže šele, ko si že skoraj pri Stenarskih vratcih. Od spodaj res izgleda fantastično narejen, kar se kasneje izkaže za resnično. Z Andrejem se postaviva na zadnje mesto, in čeprav navezi pred nama hitro splezata čez prve raztežaje, nama ne uide slaba ura zmrzovanja pod steno.
Ko se prvi raztežaj končno sprosti, zaplezava tudi midva. Sprijaznjena, da bova v prvih dveh raztežajih prejemala pršne plazove od zgornjih navez, sicer pa nič bolj nevarnega, s kapuco na glavi tudi midva uživava v lepem plezanju po strmem, betonskem štrajfnu, ki je ponekod sicer že kar “razbit” od ponavljalcev. Ko v prvem raztežaju plezam krajši navpični odsek, si mislim, da zna po še nekaj ponovitvah na tem mestu nastati že kar zahteven previs, saj vsak ponavljalec z nogami vsaj malo oskubi skromno ledeno-snežno tvorbo. No, nadaljevanje je zopet bolj zalito, in po štirih raztežajih lepega plezanja se znajdeva na trdem snežišču, kjer se razveževa. O najinih predhodnikih ni ne duha ne sluha, tako da imava celotno steno zase, in z napredovanjem višinskih metrov se počasi vzdiguje tudi temperatura v mečih. Iz snežišča vodi na sam vrh Stenarja kratek, s snegom zafrajhan kaminček na desni strani, kjer se za pol raztežaja še zadnjič naveževa.
Izplezava direktno na vrh, kjer naju čaka – gužva! Navezi pred nama uživata v razgledih (no, in v toplem soncu!), hkrati pa jim na vrhu dela družbo še radolška naveza, ki je plezala Led s Severa v vzhodni steni. Tudi midva se jim pridruživa, pomalicava, nato pa skupaj sestopimo preko Stenarskih vratc nazaj v dolino.
Morda informacije za ponavljalce glede varovanja – kot večino snežnih smeri, tudi tukaj varovanja ni ravno v izobilju. Prvo sidrišče sva po 30m naredila na metulje, drugo po 60m tudi na metulje, potem pa malo “zmanjka” – eno sidrišče je bilo na dveh slabih klinih, na prihodu na snežišče pa klasični T štant za drugega. Pod zadnjim kaminom je pa tudi nabito sidrišče na 2 klina, tako da lahko zadnje metre kar varno izplezaš.
Galerija slik
