Kot se spodobi za lepo vreme smo se 4-je tečajniki zbrali in odvihrali na bovške konce, natančneje v plezališče Kal-Koritnica. Ta sektor je našel Miloš v športnoplezalnem vodiču, kjer izrecno piše, da je plezališče redko obiskano. Ker je bila lepa sobota, je vse skupaj nekako imelo smisel in res – cel dan smo bili skoraj sami, oz. nas je bilo v celotnem plezališču morda okrog 10 ljudi (at max). V Kranju smo se zbrali jst, Miloš, Jože in Jure, ter odvihrali proti Vršiču. Vmes smo se ustavili še v Kranjski Gori za zajtrk (ter ogled Vijolice). Na Vršiču pa sneg...
Continue reading...
Spet je bilo lepo vreme, tako da smo se odločili, da gremo stestirati plezališče oziroma hrib Belo Peč, ki se dviga nad Tržičem. Tokrat nama je z Milošem uspelo angažirati celotno klapo, tako da se nas je v Kranju zbralo kar pet. Hitro smo se odpravili proti Beli Peči, do katere dostopiš tako, da prijaznemu kmetu plašaš 2 €, v vsako smer ti namreč kasira enega bruseljčana. Drugače ne gre, ker ima dedec kar pravo “parkirno” zapornico z avtomatom za kovance :). Me prav zanima, če je izračunal, kdaj se mu bo investicija povrnila. Glede na izkušnje od zadnje skalne...
Continue reading...
Danes je bil kar prelep dan, da bi ždeli doma, in tako smo se jaz, Miloš in Jernej odločili, da gremo splezat kako večraztežajno smer. V igri sta bili dve lokaciji, Gradiška Tura in Blažčeva skala nad Dovjem. Suvereno je zmagala Blažčeva skala, ker se nam ni ljubilo vstajati ekstremno zgodaj in ker smo nekako predvidevali, da bo v tem lepem vremenu v Vipavi gneča neznanska, za Blažčevo skalo pa še v vodniku piše, da je plezališče relativno redko obiskano. No, naj takoj povem, da je tega res škoda, saj je stena visoka in široka, možnosti za nove smeri pa...
Continue reading...
Pa je napočil čas. Dan, ko smo šli v Osp splezati Medota (3, 5b, 5b, 5c – according to Športnoplezalni vodnik). According to Brico, Miha in še en kup lanskoletnih tečajnikov gre za zarees zajebano smer, kjer se srečaš s svojo mejo. V vsaki priliki so nas namreč strašili s tem Medotom. Kako je bilo po mojem mnenju v resnici? Ni tako strašno, kolikor se sliši, je pa definitivno res, da najdeš svojo lastno mejo, kar je zelo odločilnega pomena. Poleg tega je bilo res, kar je rekel Miha že na začetku: če imaš pošlihtano psiho, boš smer zlezel, sicer...
Continue reading...
Ta vikend smo sicer tečajniki imeli tečaj turne smučarije v Lazu, vendar sam nimam niti turne opreme niti nisem preveč navdušen turni smukač, tako da sem že cel teden težil, da bi šli raje kam plezat (v led oz. sneg). Na srečo Mato nikoli ne razočara in tako smo še eno sobotno jutro ob 7 štartali iz Šenčurja – jst, Mato in Mare. Onadva sta imela ogledano Zeleniško grapo v Begunjščici, sam pa sem žal ostal sam, ker je sotečajnik v zadnjem trenutku odpovedal udeležbo. A nič ne de, nekam bom že šel malo popikat, sem si rekel. Seveda bi...
Continue reading...
Ker v soboto nikakor nisem imel dovolj in ker je bilo napovedano lepo vreme, sem se z veseljem spet pridružil Janu in njegovemu očetu Alešu, ki sta s še enim “starim mačkom”; Belkotom planirala zlesti Teranovo smer v Dolgem Hrbtu. Ker gre kar za zimsko klasiko naših gora, smo štartali zgodaj – natančneje okrog 7 iz Reteč. Mene je kar zdelovalo, da sem spal le kakih 5 ur, saj sem prejšnji dan po ledni plezariji šel še na nek rojstni dan, tako da sem domov prišel šele okrog 1, vstal pa seveda ob 6. Sicer sem potem celotno pot v...
Continue reading...
Včeraj smo imeli dolgo pričakovan tečaj ledne tehnike. Ker je Mato že nekajkrat obiskal zanimivo dolino v Avstriji, je seveda prepričal Bricota in v dveh kombijih in enemu avtu smo švignili proti Maltatalu. Kaj sploh je Maltatal? Gre za dolino, za katero sicer še zdaj geografsko ne vem točno, kje je. Je pa izredno lepa in povabljiva 🙂 . Zbrali smo se zjutraj ob 7:00 v Kranju, ampak seveda smo Miloša čakali 10 minut, tako da smo odrinili nekaj čez sedmo. Zbasali smo se v 3 avtomobile in pičili proti Karavankam. Na bencinski postaji smo se opremili s hrano in...
Continue reading...
Pa smo spet šli v Tamar. Suvereno je zmagala odločitev, da se pridružim Bricotu, Mihu in Blažu na turo v Tamar. Alternativa je bila namreč čudoviti prof. Bratko in še bolj čudovit predmet: Principi programskih jezikov in simbolično programiranje (na kratko: PPJSP). Mislim, da je obrazložitev moje odločitve nepotrebna in sama odločitev lahko razumljiva 🙂 . Čeprav sem Tamarja v 2 tednih že “en malo” sit, vsaj kar se tiče peš dela poti, mi je v njem ostal še en slap, ki sem ga hotel preplezati – Slap nad votlino. Na srečo so ostali trije soplezalci bili identičnega mnenja, tako...
Continue reading...
Tokrat smo se spet odpravili v Tamar, vendar tokrat z drugim namenom – preplezati slap levo od Centralnega slapu, slično imenovan Rastlinca. Zasedba je bila druga – Jan in njegov oče se že kar nekaj časa bavita z zimskim in letnim gorništvom in upam, da bomo še kdaj kam bruhnili skupaj 🙂 . V Škofji Loki smo štartali nekaj čez 7 in smo slapove dosegli relativno hitro, pomojem že okrog 9. Seveda pa se vidi, da je vikend – po vseh slapovih same naveze. Dan prej sem na internetu sicer prebral, da bo AO Črnuče imel tečaj ledne tehnike, zato...
Continue reading...
Ker sem v ponedeljek imel zadnji izpit (no, predzadnji, ampak vseeno) in ker se je izpitno obdobje ravnokar končalo, sem seveda želel na polno izkoristiti uvodne tedne faksa za hribovske podvige. Tako smo se okrog 7:30 zjutraj odpravili proti Tamarju, da bi zlezli kak slap. Kolikor sem razumel Mateja je bil prvotni plan Skriti slap, ki poteka pod neko skalno razpoko in se ga iz sredine doline ne vidi. Vendar pa je že od daleč izgledal Centralni slap super narejen, tako da smo se hitro odločili, da gremo sprobat kar njega, ki je sicer težji, ampak mnogo več povabljiv. Ker...
Continue reading...