Z Jernejem imava zadnje čase kar climbing spree, saj vsak vikend bruhneva na plezarijo. Tako tudi ta vikend skupno zavrneva Miloševo povabilo na turo na Triglav in se zmeniva za napad Vipave. Desno od Gradiške Ture se namreč nahaja t.i. Podraška Tura, kjer imaš en kup 100m – 375m smeri, ki niso navrtane. Odločiva se za Nikolajevo smer (IV/II, 375m), ki se je kasneje izkazala za odlično odločitev. Ker obema manjka spanca, se zmeniva za odhod šele ob 7:30 iz Bitenj. Ker nas večino časa razvaža okrog Jernej se tokrat jaz javim za šoferja. Na cesti ni nobene gužve in...
Continue reading...
Nekoč sem tekom generalnega brkljanja po internetih naletel na zanimivo smer nad Bornovimi tuneli, Mali Janc (in še nekaj drugih). Ko sem videl slike prvega cuga (luštno luštno) sem rekel, da to moramo pa enkrat it splezat :). Smer je na plezanje.net označena kot navrtana, z oceno IV+, nje dolžina pa se ustavi pri 160m. Edini problem je, da smer ni pretirano dobro dokumentirana oz. nam ni uspelo najti dobre skice smeri. Jernej me ves naspidiran v petek pokliče, če grem kej plezat ker je spet napovedano lepo vreme… seveda je takoj padel predlog za Begunjščico. Pridruži se nama še Miha,...
Continue reading...
Za vikend je bilo spet napovedano lepo vreme in Jože je seveda instantno na FB začel spraševati, ali je še kak kandidat za večraztežajno plezanje v hribih. Sam sem sprva bil skeptičen, ker sem ob zadnji plezariji skoraj izdahnil, ker so me plezalke tako tiščale. No, nazadnje sem si tudi pofaulan noht (ki še vedno ni odpadel, grrr) uspel ostrižti, prav tako pa sem nekako dojel, da so Milošove plezalke, ki sem jih imel v Debelem vrhu, dejansko manjše kot moje, dasiravno naj bi bile 4 številke večje. No, to ali pa imam izjemno bizarno oblikovano stopalo. Kdo bi vedel. Na...
Continue reading...
Ker so vremenarji napovedovali konec lepega vremena, sem imel silno željo pred poslabšanjem skočiti še nekam v hribe. Žal nisem uspel nobenega dobiti, tako da sem se v petek odločil za Vrtačo, saj je pot povsem nenevarna, ravno prav dolga (3:30 do vrha po vodiču), pa nisem še bil na njej. Ker vsak dan v tednu vstajam ob 6 ter ker se tokrat odpravljam sam (Miloš nedvomno pred 7 ne bi mogel štartati), si rečem, da bom v skladu z hojo v hribe tokrat štartal vzorno – ob 5 zjutraj iz Loke. Zgodaj spat, vstat, in že se po temi...
Continue reading...
Brico je imel v JV steni Debelega vrha že zelo dolgo ogledano linijo, ki se vije po čudovitih radiatorjih stene Debelega vrha, in tokrat mu je le uspelo dobiti čas in partnerja (Jožeta), da sta se lotila vrtati in opremljati smer. Vrtala sta cel vikend, tako da jima je v četrtek ostal za opremiti le zadnji cug. Mi pa smo se priskledili zraven, da opravimo prvo in drugo ponovitev oz. stestiramo skalo. Se pa smer zna še podaljšati za nekaj cugov, saj je nad koncem smeri še čudovit steber, ki samo čaka, da se ga spleza. Pa najprej podajmo nekaj...
Continue reading...
Sledi drugi del potovanja, od Beograda daleko :). Vlak Beograd -> Sofija je bil povsem natrpan, vendar nam navkljub manjku rezervacije uspe zasesti kupe. Hitro se spravimo “spat”. Zelo hitro dojamemo, da se neki sumljivi tipi konstantno smukajo po vagonu in nazadnje se nek gipsy-looking tip ustali pred našim kupejem. Nekje sredi noči pride mimo še en cigan in suvereno na hodniku odpreta loputo nad glavo ter globoko notri zbašeta kup črnih vrečk. Seveda nam je hitro jasno, da smo priča švercanju iz Srbije v EU. Prav kmalu smo na meji, kjer policaji tipa seveda takoj posumijo (bil je zelo...
Continue reading...
Za letošnji dopust nisem imel planiranega nič posebnega, vendar pa nas je rešil Cuzo, ki je predlagal, da bruhnemo proti Balkanu. Ker sam letos nisem bil tako pri denarju kot prejšnja leta (avto…) sem se seveda povabilu veselo odzval, saj nas je celotna pot nazadnje stala okrog 350€; v zahodni Evropi bi nas za tako potovanje sigurno obrali za 2x ceno. Plan smo hitro začrtali: z vlakom iz Ljubljane do Beograda, od tam proti Sofiji, nato pa do Črnega morja (Burgas), nazadnje pa še v stik z Azijo – Istanbul. No, nazadnje smo morali Istanbul odstraniti iz itinerary-ja. Pa več...
Continue reading...
Tokrat smo se podali kar na najvišji vrh oz. streho Alp – Mont Blanc oz. po naše, Bela gora. Vsa stvar se je začela, ko je odpadel naš izlet v sklopu alpinistične šole na Grossglockner (Veliki Klek), kjer bi zamudniki lahko opravili tečaj ledeniške tehnike. Seveda nam jo je zagodlo vreme. Nato je Miloš izvedel, da Brico gre naslednji teden na Mont Blanc, saj sta ga najela 2 modela, da ju vodi na vrh. Brico je dovolil, da nas nekaj lahko gre zraven in hitro se nas nabere klapa petih pustolovcev za izziv – jaz, Miloš, Simon, Jernej in Jože....
Continue reading...
Bil je kar prelep dan, da bi človek ostal doma. Z Milošom sva študirala, ali greva raje plezat ali pa bi preferirala švicanje po hribih in nabiranje kondicije. Ker je Miloš imel še musklfiber od petka, meni pa tudi ni dišalo pleženje, smo se še s Tino odpravili proti Košuti. Ob 8 se dobimo v Kranju ter bruhnemo proti Tržiču. Seveda se prav dobro zavedamo, da bo dan vroč in žgoč, sploh pa, če se odpraviš v hribe tako pozno, kot smo se mi. Ampak tako ali tako se je treba navaditi na vroče dneve. Da prideš do planine Kofce imaš...
Continue reading...
Glede na to, da smo imeli tečajniki ta teden ledeniški tečaj v Švici in se ga študentje navkljub veliki zagrizenosti težko udeležimo (beri: izpiti), je bilo treba vsaj za vikend zarinit v kako skalo. Z Jožetom sva imela ogledano smer Kranjska Poč (IV, 300m) v severni steni Nad Šitom Glava (skalna gmota nad Vršičom, malo pod vrhom Male Mojstrovke). Z nama naj bi šel še Miha, ampak je zvečer udeležbo odpovedal, prav tako pa je udeležbo odpovedal kolega od Mateja, ki se je namenil splezati Smer po zajedi (V+, 300m) v taisti steni. Tako nam ni ostalo druge, kot da...
Continue reading...