Naslednje jutro je z vetrom podobno kot prej: brije kot zmešan, poleg tega pa termometer na zunanji strani hišice kaže nič kaj obetavnih 5 stopinj. Pogled skozi okno pokaže, da se je dovoz do parkirišča, kjer imamo parkirane atomobile, povsem odjužil in čez noč zamrznil, tako da nas ob avtomobilih čaka živ led. Že ob zajtrku večji del ekipe navija za frej dan, vendar se jaz, Jernej in Miloš ne damo – saj nismo prišli na Norveško počivat! Tako brž vzamemo vodniček v roke in takojci lociramo sektor Gausta, ki se nahaja na vrh planote pod vrhom Gaustatoppen (1883m). Ostali...
Continue reading...
Že sredi spanja zjutraj naš trojček, ki spi zgoraj, zasliši močno šumenje; Mare sicer pribije:”Pizda to je ziher šporget spodej,” vendar je resnica to, da veter vije skozi Rjukan kot zmešan. Zjutraj, ko se zbudimo in pristavimo kofe, situacija ni nič boljša, saj drevesa vsenaokrog premetava, kot da bi bili igrače. Vsi se strinjamo, da dan pavze ne bi škodil, vendar nas ekipa iz sosednje koče ob 10 pokliče, da so v šli sektor ob poti na smučišče, ki je varno skrit v soteski in popolnoma zaščiten pred vetrom (Ozzimosis). Tako tudi nas 8 odpujsa proti temu sektorju. V sektorju...
Continue reading...
Pa smo se spet zbudili v še eno zimsko jutro. Dan: torek. Vremenski obeti so sicer nekoliko bolj slabi kot prejšnje dni, saj naj bi bile temperature vse tja do 5 stopinj. Celotna klapa iz naše koče se skupinsko odloči, da je že čas, da se zapodimo v nekaj bolj konkretnega; tako ob 9 ponovno odrinemo iz hiške in ob 10 že stojimo pod slapom Fabrikkfossen (WI3). Do vznožja slapu bi z Milošem prišla že kake pol ure prej, a je Miloš zjutraj pozabil plezalni pas; seveda se je tega spoznanja zavedel šele, ko smo parkirali avto. No, nič ne...
Continue reading...
Napočil je drugi dan. Vremenska prognoza: rahlo sneženje, oblačnost in temperature do -10 stopinj. Tokrat se nas vseh 12 odpravi v sektor Krokan. Pozna se, da je ponedeljek in o lokalnih plezalcih ni ne duga ne sluha. Še vedno pa v najbolj popularnem slapu Krokana: Bullen-u (WI4) zasledimo ekipo Angležov, ki so tam zatikali še cel dan. No, mi jo hitro bruhnemo na levo, kjer odkrijemo še kar nekaj plezabilnih slapov. Tokrat je čas za akcijo in jaz hitro napeljem en kakih 20-30m visok slap WI4 – Gaustaspokelse. Prvič v malo bolj pokončnem ledu plezam naprej. Ja fest! Previdno in počasi...
Continue reading...
Že konec poletja nas je Mato povprašal, če je kdo zainteresiran za plezanje zaledenelih slapov na Norveškem. Nekaj nas je bilo takoj za akcijo, tekom leta pa se nas je nakapljajo še nekaj. No, nazadnje se nas je zbrala kar ekipa 12 plezalcev. Jaz sem že takoj rezerviral mesto z Milošem. Končno je napočil čas in 11 članov odprave se nas z dvema kombijema zapelje do Celovca, od tam pa na Ryanair-ov let proti Goteborgu. Tam najamemo dva rent-a-car-a; sprva smo planirali za najem dveh Atosov, pa so na srečo imeli na voljo še dva Ford Focusa, od katerih je eden bil...
Continue reading...
Že lansko leto smo novo leto preživeli v Bricotovi koči na planini Laz. Letos ni bilo nič drugače, saj je Miloš že sredi leta rezerviral kućo, klapa pa se je nabrala v momentu – nismo dvakrat musknili, pa se nas je nabralo 20 (za novo leto). Tekom leta je bilo sicer naknadno izvedenih še nekaj rošad, vendar je glavnina ekipe ostala enaka. V ponedeljek se na planino odpravi prva ekipa (Tina, Miloš, Simon, “Janko” in Knific), pridružita pa se jim še Mateja in Janez, ki tovorita opremo, in Brico s svojo ekipo. Jernej jim sledi v torek – v dolino...
Continue reading...
Prejšnjo nedeljo smo se potikali po Gorenjskem. Ker sam še nikoli nisem obiskal vrha Begunjščice hitro zbobnam sestrico, Miloša in še Jerneja in v nedeljo ob ne preveč rani uri (sej veste, Miloš pa to :)) se odpravimo na pot. Nekje v okolici Tržiča prebijemo megleno skorjo in odprejo se nam veličastni pogledi na zgornjo Gorenjsko. Parkiramo na Ljubelju in bruhnemo na levo. Odločimo se za pot po Bornovih tunelih, ter kasneje čez Kalvarijo. Bornovi tuneli so luštni, saj ima pot, čeprav je naravnost, prijeten gorski pečat, vmes pa prečimo še dolg, v živo skalo izsekan tunel, ki ima na...
Continue reading...
Več kot mesec brez aktivnosti, ojoj! Takole bom rekel: faks me je kar precej na polno zaposlil, na nekaj izletov pa sem pozabil vzeti fotoaparat kar naredi celotno pisanje nekoliko brezvezno. Bil pa je poudarek predvsem na frikanju. Kakorkoli, v nadaljevalnem tečaju športnega plezanja se že kak mesec prav fino našutavamo in prejšnji vikend nas je trener Bobnar zorganiziral da smo se odpravili frikat v Istro. Plezalni vikend v fantastični klapi? Sure thing! Nekaj nadebudnežev nas je Slovenijo zapustilo že v petek tekom dneva (jst, Miloš, Knific, Igor in Jože) – cilj: Črvar. Tam imajo namreč Knificovi svoj apartma. Miloš...
Continue reading...
Prvi mesec v oktobru, vreme pa še vedno čudovito stabilno. Vsekakor dan za izkoristit! Čeprav so me kolegi iz AO-ja snubili za plezarijo sem se že sredi tedna odločil, da bom rajši bruhnil na pravo planinsko turo. Po treh vikendih plezanja po hribih se mi preprosto ni dalo še enega vikenda preživeti v vertikali. Tako so med ožji izbor prili: Prisojnik, Kočna in Grintovec. Do Prisojnika se mi nekako ni ljubilo voziti, medtem ko so mi Kamniško Savinjske Alpe še vedno velika neznanka. Tako se odločim kar za njihovega prvaka (čeprav je od Kočen višji zgolj malenkostno) Grintovca. Vsi kolegi...
Continue reading...
Že en teden nazaj me je poklical Meglič, da znova zbira ekipo Leteče Podgane, saj je tokrat po 3 letih premora znova organiziran turnir Loka Open v inline hokeju. Sam sem bil takoj za akcijo, ampak sem imel precej probleme z rolerji, saj sem svoje uspešno polomil v nekaj dneh nabijanja hokeja (cca. 3 leta nazaj). To so pa te ta novi rolerji, nič več plastike… Potem pa parkrat močno zaviješ, pa grejo. No, na srečo sem imel ostalo opremo še pri sebi (hokejka, ščitniki), rolerje pa mi je Meglič zrihtal kar na dan turnirja – bojda sem si jih...
Continue reading...