Tapeta v južni steni Prisojnika

Z Mojco sva se že celo poletje usklajevala, da bi šla kdaj plezat v hribe, toda očitno sva obadva tako zasedena, da se nama je uspelo uskladiti šele oktobra… Ker sem bil sam kar dobro zdelan od obiska Novega vrha prejšnji dan, sem si za nedeljo zaželel nekaj bolj ležernega. Tapeta (V+/IV, 250m) v južni steni Prisojnika je ustrezala vsem željenim atributom, in v družbi Matjaža in Eve smo v nedeljo skupaj krenili na pot proti Vršiču.

IMG_3626.jpg IMG_3631.jpg IMG_3633.jpg IMG_3635.jpg IMG_3638.jpg IMG_3640.jpg

Na srečo smo že tako pozno v letu, da na vrhu sedla Vršič navkljub pozni uri prihoda ni več trume avtomobilov, in kot kaže smo prvi v dnevu, ki zakorakamo proti južnim pobočjem Prisojnika. Dostop do pod stene mine v vzdušju prijetnega debatnega krožka, in nekje na sredini grebenske poti, ko se pot vzpenja po travah, naletimo na možica, ki označuje odcep v desno. Stena, kjer se vije smer Tapeta, je vidna že od daleč, toda potrebujemo še kar kakih 20 minut (ter prečenje snežišča), da dosežemo vznožje, kjer Eva hitro opazi svedrovec, ki naznanja začetek smeri.

IMG_3644.jpg IMG_3649.jpg IMG_3655.jpg IMG_3658.jpg IMG_3660.jpg IMG_3661.jpg

Po malici je čas za plezanje! Midva z Mojco sva v prvi skupini, Matjaž in Eva pa v drugi. Že v prvih dveh raztežajih mi postane kristalno jasno, da je to še ena tistih smeri, ki išče težave v svetu, kjer jih ni. Nekoliko nerodno so svedrovci zavrtani ravno v težavnem svetu, in po svoje mi je žal, da nimam kakšnega metulja več, da bi ga pustil za seboj za drugo navezo Eve in Matjaža. Tekom plezanja se tako nekako zedinimo, da se Eva naveže na drugi del moje dvojne vrvi, in v takem “vlakcu” nato splezamo še zadnja, najtežja raztežaja, ki pa sta za razliko od predhodnikov v smeri res zgledno navrtana.

IMG_3673.jpg IMG_3676.jpg IMG_3683.jpg IMG_3686.jpg IMG_3688.jpg IMG_3696.jpg

Smer se nikomur ni zdela presežek, je bila pa točno to, kar smo iskali: uživaško, ne-travmatično plezanje v južni steni z dobrimi razgledi na dolino Soče. Na vrhu smeri odkrijemo, da se oblaki še bolj neprijetno podijo naokrog – Jalovec in Mangart so zagrnili že kako uro nazaj – tako da se nič kaj ne obiramo, in hitro začnemo s sestopom po grebenski poti nazaj proti Vršiču.

IMG_3700.jpg IMG_3705.jpg IMG_3708.jpg IMG_3709.jpg IMG_3713.jpg IMG_3714.jpg

Da zaključim: Mojca se je pri pleži odlično obnesla in še kdaj bova šla skupaj plezat =).